Zavračanje šole: kako prepoznati in pomagati otroku v stiski

Medtem ko večina otrok občasno ne želi v šolo, otroci, ki zavračajo šolo, redno doživljajo močno stisko, povezano z obiskovanjem pouka. Gre za kompleksno vedenje, ki ni samostojna diagnoza, pogosto pa je povezano z anksioznimi motnjami, kot so:

- socialna anksioznost,

- panična motnja,

- obsesivno-kompulzivna motnja (OCD),

- anksioznost zaradi ločitve.

Zavračanje šole je precej pogost pojav. Študije iz ZDA kažejo, da se z njim sooča približno 5 % otrok. Starši se ob tem pogosto počutijo nemočne in same, saj ne vedo, kako pomagati otroku – a pomembno je vedeti, da niso edini. Z razumevanjem vzrokov in iskanjem ustreznih rešitev lahko starši otroku učinkovito pomagajo.

Vzroki za zavračanje šole so lahko zelo raznoliki, saj vsak otrok različno doživlja stresne situacije. Najpogostejši sprožilci vključujejo:

- tesnobo,

- depresijo,

- nasprotovalno vedenje,

- ustrahovanje (bullying),

pomembne življenjske prehode, kot so:

- začetek novega šolskega leta,

- menjava šole,

- prehod med šolskimi stopnjami (npr. iz OŠ v SŠ),

- vrnitev po daljši bolezni ali odsotnosti.

Ko otrok doživlja tesnobo, je njegov naravni odziv izogibanje situacijam, ki jo sprožajo. Če se stres, napetost ali strahovi povezujejo s šolskim okoljem (npr. zaradi ocen, družbenih pritiskov, perfekcionizma ali paničnih napadov), lahko otrok začne šolo doživljati kot ogrožajoče mesto. Ko izogibanju sledi takojšnje olajšanje, se ta vzorec utrdi in postane vedenjski mehanizem, ki tesnobo dolgoročno ohranja ali celo poglablja.

Prvi korak pri pomoči je iskanje vzroka. Starši naj otroka spodbujajo k pogovoru in postavljajo odprta vprašanja, ne da bi takoj sklepali o razlogih za njegovo vedenje.

Obravnava mora biti individualno prilagojena in usmerjena v temeljne strahove. Najpogosteje se uporablja kognitivno-vedenjska terapija, zlasti terapija izpostavitve, kjer se otrok postopoma, pod nadzorom, vrača v šolsko okolje ter se uči soočanja s sprožilci tesnobe.

Starši imajo ključno vlogo pri pomoči otroku. Pomembno je, da:

- nudijo čustveno podporo,

- hkrati pa postavljajo jasne meje glede šolskih obveznosti,

- sodelujejo pri postopni ponovni vključitvi v šolo (npr. vožnja mimo šole, obisk šolskega dvorišča, sprehod po šolskih hodnikih),

- pomagajo otroku prepoznati in obvladovati fizične simptome tesnobe (glavobol, bolečine v trebuhu ipd.),

- omejijo domače dejavnosti, ki lahko spodbujajo izogibanje (npr. uporaba televizije, videoiger ipd.).

Pri zavračanju šole je ključnega pomena pravočasno sodelovanje s šolo. Šole imajo izkušnje z obravnavo teh primerov in lahko pomagajo:

- z določanjem individualnih prilagoditev (npr. manj nalog, daljši roki),

- z vključitvijo svetovalne službe,

- z učitelji, ki nudijo podporo pri prehodih (npr. pri vstopu v šolo),

- z dodatno pomočjo za nadoknaditev zamujenega.

Sodelovanje med starši, šolo in otrokom je temelj uspešnega soočanja z zavračanjem šole. Z razumevanjem, potrpežljivostjo in ustrezno strokovno pomočjo se lahko otrok ponovno počuti varno, samozavestno in sposobno obvladovati svojo tesnobo – ter se uspešno vrne v šolsko okolje.

Vir: brownhealth.org