Najpogostejši otroški strahovi – in nasveti strokovnjakov, kako jih premagati

Ko gre za otroke, se starši pogosto znajdemo v zadregi: kako razumeti njihove strahove, kako se nanje odzvati in kdaj poiskati pomoč?

Otroški strahovi so povsem normalen del odraščanja. Spreminjajo se in razvijajo skupaj z otrokom, saj so povezani z njegovim razumevanjem sveta in razvojnimi stopnjami.

Psihologinja Sandra Matošina Barboš je za spletni portal miss7mama pojasnila: "Ko otrok raste, postopno spoznava svet okoli sebe – vendar ne vedno popolnoma. Prav v tem obdobju delnega razumevanja, med resničnostjo in domišljijo, se pogosto pojavijo strahovi."

Otrok se zanaša na odrasle, ki jim zaupa. Prisotnost starša ali skrbnika mu daje občutek varnosti, zlasti v neznanih ali novih situacijah – ob prihodu v vrtec, srečanju z neznanci ali ob obisku novega kraja.

Čeprav si želimo, da bi bili naši otroci brez skrbi, je strah pravzaprav zdrav in potreben. Pomaga otroku razviti občutek previdnosti in spoštovanja do meja.

Strah ni nekaj slabega. Tako kot vsako drugo čustvo ima svoj namen – ščiti nas pred nevarnostjo. Nikoli ne recite otroku, da se nima česa bati, saj bo le začutil, da ga ne razumete. Bolje je, da ga poslušate, pomirite in mu pokažete, da je varen.

Ko pa strah postane premočan in otroka ovira v vsakdanjem življenju, je to znak, da potrebuje dodatno pomoč – bodisi pogovor s strokovnjakom bodisi podporo v obliki svetovanja.

Otroški strahovi se razvijajo po določenem zaporedju. Razumevanje teh vzorcev pomaga staršem, da lažje prepoznajo, kaj otrok doživlja, in mu pomagajo na pravi način.

Do 3. leta:

- Najpogostejši je strah pred ločitvijo od mame.

- Otrok se počuti izgubljenega, če izgubi stik z njo, še posebej v neznanem okolju.

3 leta:

- Strah pred neznanimi ljudmi, maskami, živalmi, policisti ali roparji.

- Pogosto se pojavi tudi strah pred temo.

4 leta:

- Strah pred glasnimi zvoki, gasilci, divjimi živalmi in nočmi brez mame.

- Otrok začne bolj zaznavati okolje, a ga še ne zna razumsko razložiti.

5 let:

- Strah pred neuspehom, padci, psi in temo.

- Prisoten je tudi strah, da se mama ne bo vrnila domov.

6 let:

- To je obdobje, ki ga strokovnjaki imenujejo čas močnih strahov.

- Otrok se boji zvokov (telefona, vetra, grmenja), duhov, čarovnic, vode, ognja, samote in izgube staršev.

- Pogosto verjame, da se pod posteljo skrivajo bitja.

- Strah ga je poškodb, krvi in bolečine, čeprav postaja pogumnejši v resničnih situacijah.

7 let:

- Strah pred temnimi prostori, podstrešji, kletmi, duhovi in čarovnicami.

- Pojavi se tudi strah pred tatovi ali neznanci, ki se skrivajo v omari ali pod posteljo.

- Strahove pogosto sprožijo filmi ali zgodbe, ki jih otrok še ne zna realno presoditi.

- Otrok se lahko boji zamude v šolo ali slabih ocen.

Po 8. letu:

Število strahov se zmanjšuje, a postajajo bolj realni – strah pred boleznijo, nesrečo, smrtjo, vojno ali izgubo bližnjih. Otrok začenja bolje razumeti resnične nevarnosti.

- Prisluhnite mu – ne zmanjšujte njegovega strahu, ampak ga vzemite resno.

- Ostanite mirni – otrok se zgleduje po vašem odzivu.

- Ne silite ga, da se takoj sooči s strahom, ampak ga spodbujajte postopno.

- Ustvarite občutek varnosti – bližina, objem in nežnost pomagajo bolj kot razlaga.

- Ne posmehujte se njegovim strahovom in ga nikoli ne kaznujte zaradi njih.

- Uporabljajte igro in zgodbe – skozi igro lahko otrok predela čustva in se uči soočanja.

Če otrokovi strahovi trajajo dlje časa, so zelo intenzivni ali vplivajo na njegovo vsakodnevno življenje (spanje, šolo, druženje), je priporočljivo, da se obrnete na otroškega psihologa ali svetovalnega delavca.

Z ustrezno podporo in razumevanjem se večina otroških strahov postopno razblini. Pomembno je, da otrok čuti, da ni sam – da ga odrasli razumejo, poslušajo in varujejo.

Strah je del odraščanja, enako kot učenje hoje ali govorjenja. Čeprav so otroški strahovi včasih za starše naporni ali nerazumljivi, so pravzaprav dokaz otrokove domišljije, čustvene občutljivosti in zorenja.

Z ljubečo podporo, toplino in potrpežljivostjo mu lahko pomagamo, da se iz prestrašenega otroka razvije v samozavestnega, pogumnega in empatičnega človeka.