Maske, igra in razvoj: kaj se otrok uči, ko postane nekdo drug

Ko se otrok našemi v lik, ki mu je blizu, s tem ne posnema zgolj njegovih zunanjih lastnosti, temveč vstopa v vlogo, ki mu omogoča raziskovanje različnih vidikov sebe: moči, poguma, ranljivosti, nadzora ali pripadnosti.

Preko igre vlog otrok:

- preizkuša različne identitete brez trajnih posledic,

- raziskuje, kako je biti nekdo drug,

- razvija razumevanje socialnih odnosov,

- krepi domišljijo in simbolno mišljenje.

Našemljenost ustvarja psihološko varno distanco: otrok lahko izrazi čustva ali vedenja, ki jih sicer ne bi, ker jih pripiše vlogi, ne sebi (npr. Saj to nisem jaz, to je pogumen kavboj.).

Otroci imajo v vsakdanjem življenju omejen nadzor nad dogajanjem okoli sebe, saj odrasli postavljajo pravila, urnike in meje. Igra vlog pa jim omogoča izkušnjo nadzora, izražanje notranjih napetosti, varno raziskovanje agresivnih ali intenzivnih čustev. Gre za zdrav način regulacije, ki zmanjšuje pritisk in prispeva k razvoju samozavesti. Prav zato mnogi otroci izbirajo like, ki so močni, pogumni, včasih tudi strašljivi.

Za nekatere otroke maska pomeni zaščito, saj lahko zmanjša občutek izpostavljenosti, socialne anksioznosti ali preplavljenosti z dražljaji. Otrok se za masko počuti varnejšega, bolj pogumnega ali manj ranljivega. Pomembno je razumeti, da želja po maski ali pa morda odpor do nje nista kaprica; otrok s tem izraža svojo trenutno potrebo po varnosti ali nadzoru, siljenje v našemljenost pa lahko poveča stisko. Sprejemanje otrokove izbire lika, v katerega se želi našemiti, podpira njegov občutek avtonomije.

Vprašanja, kot so Kaj ti je pri tem liku všeč? ali Kako se počutiš, ko si tako našemljen?, otroku pomagajo razvijati zavedanje sebe brez pritiska.

Našemljenost je tudi pomembna socialna izkušnja, saj otrok skozi reakcije okolice opazuje, kako se drugi odzovejo na njegovo izražanje, drugačnost in izbiro pustnega kostuma. Preverja, ali je sprejet tudi takrat, ko izstopa, ali je njegova drugačnost dovoljena in ali lahko svobodno raziskuje različne vloge. Če je okolje odzivno in neobsojajoče, otrok postopoma razvija bolj stabilno samopodobo ter večje zaupanje v socialne odnose. Kadar pa se sreča s posmehom, opozarjanjem ali pritiskom, lahko postane bolj zadržan in previden pri izražanju sebe.

Če se otrok ne želi našemiti, je to smiselno razumeti kot izraz njegove trenutne potrebe po varnosti, nadzoru ali umiku. Spoštovanje teh odločitev krepi otrokovo avtonomijo.

Našemljenost in igra vlog nista nepomembna ali površinska dejavnost, temveč pomemben del otrokovega psihološkega razvoja. Preko takšne igre otrok krepi sposobnost simbolnega mišljenja, razvija čustveno regulacijo in gradi občutek identitete. Hkrati se uči, kako biti v odnosu z drugimi, ne da bi pri tem izgubil stik s seboj. Otrok za to ne potrebuje popolnega kostuma, temveč okolje, ki dopušča raziskovanje, drugačnost in izražanje sebe brez strahu pred zavrnitvijo. Ko ima otrok ta prostor, tudi pustna igra postane sredstvo učenja in razvoja, ne le trenutna zabava.

Viri: ChildMindInstitute / TheBump