Pridnost kot odnosna strategija
Otroci se zelo zgodaj naučijo, kaj v odnosu prinaša bližino in kaj oddaljenost. Če je otrok večkrat deležen pohvale, ko je "priden", in negativen odziv, ko izraža jezo, žalost ali frustracijo, začne spontano prilagajati svoje vedenje. Seveda ne gre za zavestno odločitev, temveč za subtilen proces učenja, kjer otrok postopoma poveže svojo vrednost z določenim načinom vedenja.
Pridnost tako postane strategija, kako ohraniti stik, pripadnost in občutek varnosti v odnosu z odraslimi. Sčasoma otrok ne prilagaja več le vedenja, temveč tudi čustva. Tista, ki niso zaželena, so kaznovana ali ne prinesejo odziva, začne potiskati v ozadje.
Kaj se zgodi s čustvi, ki nimajo prostora
Čustva ne izginejo, če jih ne izražamo, temveč ostanejo shranjena v telesu in notranjem doživljanju. Otrok, ki se nauči, da nekatera čustva niso dobrodošla, jih ne predela, temveč jih potlači.
To lahko vodi v različne oblike notranje napetosti, kar se pri nekaterih otrocih lahko kaže kot tesnoba, pretirana zaskrbljenost ali potreba po popolnosti. Pri drugih pa morda kot telesni simptomi, utrujenost ali nenadne čustvene reakcije, ki jih sami težko razumejo. Ker otrok nima izkušnje, da so njegova čustva sprejeta in razumljena, se tudi ne nauči, kako jih uravnavati. Namesto tega se nauči, kako jih skriti.

Dolgotrajno prilagajanje lahko vodi v postopno oddaljevanje od lastnih potreb. Otrok postane zelo pozoren na druge – na razpoloženje staršev, pričakovanja okolice, pravila in odzive. Manj pa ostaja v stiku s tem, kaj sam čuti in potrebuje. Tak otrok pogosto razvije močno sposobnost empatije in odgovornosti, kar so pomembne kvalitete. Hkrati pa se lahko zgodi, da svojo vrednost začne graditi predvsem na tem, koliko ustreza oz. ugaja drugim. V kasnejših odnosih se to lahko kaže kot težave pri postavljanju meja, občutek krivde ob izražanju lastnih potreb ali strah pred zavrnitvijo.
"Pridni otroci" redko opozorijo nase na način, ki bi vzbudil skrb. Ne kričijo, ne nasprotujejo, ne povzročajo konfliktov, zato jih odrasli pogosto doživljamo kot otroke, ki "ne potrebujejo toliko pozornosti". Prav tu pa se skriva paradoks. Otrok, ki je zelo prilagojen, pogosto potrebuje še več prostora za čustva, ne manj. Ker svoje stiske ne izraža navzven, ostane njegova notranja izkušnja pogosto neopažena.

Kako lahko starši ustvarijo prostor za pristnega otroka
Otrok potrebuje izkušnjo, da je sprejet tudi takrat, ko ni popolnoma urejen, miren, vodljiv ali "priden" in da odnos ne izgine v trenutkih, ko postane glasen, razburjen ali žalosten ...
To pomeni, da starši zavestno ustvarjajo prostor za vsa čustva, tudi tista, ki so neprijetna ali za odraslega težje zdržljiva. Ko otrok izrazi jezo, žalost ali razočaranje, ni ključno, da ga hitro umirimo ali preusmerimo, temveč da se najprej ustavimo ob njem. Da poskusimo razumeti, kaj se skriva pod vedenjem, in otroku damo občutek, da njegova notranja izkušnja ni prevelika ali napačna za odnos.
Takšni trenutki od staršev pogosto zahtevajo notranjo regulacijo. Lažje je pomiriti otroka, kot ostati v stiku z njegovo stisko. A prav v tem, da zmoremo ostati ob otroku tudi takrat, ko je morda preplavljen z neprijetnimi čustvi, se gradi občutek varnosti. Otrok se ob tem ne uči le, da so njegova čustva dovoljena, temveč tudi, da jih je mogoče zdržati in postopoma razumeti.
Pomembno je tudi, da starši dosledno ločujejo vedenje od otrokove vrednosti. Prav ta razlika otroku omogoča, da napako doživi kot del učenja, ne kot dokaz, da z njim kot osebo nekaj ni v redu.
Ko starši ustvarjajo takšen prostor, otrok postopoma razvija notranji občutek, da je lahko v odnosu cel in pristen - ne le takrat, ko ustreza oz. ugaja, temveč tudi takrat, ko čuti, dvomi ali se zmoti. In prav ta izkušnja postane temelj njegove kasnejše čustvene stabilnosti in sposobnosti, da ostane v stiku s sabo tudi v odnosih z drugimi.
Otrok, ki ima prostor za celoten spekter svojih čustev, ne izgubi svoje "pridnosti", postane pa bolj celovit. Nauči se, da je lahko v odnosu tudi takrat, ko je jezen, razočaran ali utrujen. In prav ta izkušnja je temelj za zdravo samopodobo in odnose v odraslosti.
Viri: ChildMind Institute / Greater Good Science Center




















































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV