Kako prepoznati disleksijo pri otroku?

Disleksija je specifična motnja učenja, ki se kaže predvsem z motnjami pri branju. Otroci z disleksijo imajo težave s prepoznavanjem govornih zvokov ter z učenjem njihove povezave s črkami in besedami – proces, ki mu pravimo dekodiranje. Zaradi tega je njihovo branje počasnejše, manj natančno in pogosto nerazumljivo.

Logopedinja Sonja Jovančević je za miss7mama pojasnila: "Branje je kompleksna kognitivna dejavnost, pri kateri pretvarjamo črke v glasove in glasove združujemo v besede, ki so del besedila. Razumevanje prebranega temelji na jezikovnih sposobnostih in predhodnem znanju."

Pomembno je poudariti, da disleksija ni posledica nizke inteligence, slabih socialno-kulturnih razmer, nepravilnega poučevanja ali nevroloških poškodb. Otroci z disleksijo imajo običajno povprečno ali celo nadpovprečno inteligenco.

Disleksijo je v zgodnjih letih težko prepoznati, saj se težave običajno pokažejo ob vstopu otroka v šolo. Vendar pa lahko nekateri znaki že prej nakazujejo, da bi otrok lahko imel disleksijo.

Pogosti simptomi in znaki disleksije:

- Počasno in netočno branje.

- Zamenjave grafično podobnih črk (npr. b-d, m-n).

- Zamenjave fonetsko podobnih črk (npr. d-t, g-k).

- Dolgotrajno črkovanje in tiho branje.

- Težave pri povezovanju glasov in črk v besede.

- Zamenjave podobnih besed ali zlogov.

- Težave pri sledenju vrstnemu redu črk in števil.

- Pogosto vračanje na že prebrano vrstico ali izpuščanje besed.

- Slabo razumevanje prebranega.

- Okolica jih lahko dojema kot lene ali nezainteresirane.

Poleg disleksije se pogosto pojavlja tudi disgrafija, ki pomeni težave pri pisanju, kot so pogoste pravopisne napake, neurejena pisava in težave pri sestavljanju stavkov.

Za diagnozo disleksije se uporabljajo specializirani testi, ki jih izvaja logoped ali strokovnjak za motnje učenja. Ti testi ocenjujejo različne vidike branja in govornega zavedanja:

Test avtomatskega prepoznavanja besed – meri hitrost in natančnost prepoznavanja črk, številk in predmetov.

Test fonološkega in fonemskega zavedanja – preverja sposobnost razčlenjevanja in prepoznavanja zlogov v besedah.

Test dekodiranja besed – otrok bere resnične in izmišljene besede, da se oceni njegova sposobnost dekodiranja.

Test tekočnosti in natančnosti branja – preverja pravilnost in razumevanje prebranega besedila.

Vsak otrok z disleksijo je edinstven in zahteva prilagojen pristop, ki ga vodi strokovnjak. Vendar pa obstajajo vaje in metode, ki lahko pomagajo otrokom izboljšati bralne in pisne sposobnosti ter premagati izzive, ki jih prinaša disleksija.

Pristop k učenju

- Učenje mora biti zabavno in zanimivo, prilagojeno otrokovim interesom.

- Vizualni pristopi pomagajo otrokom bolje razumeti in zapomniti snov.

- Pomembno je, da otrok pridobi pozitivne izkušnje z branjem in pisanjem, saj to spodbuja motivacijo.

Primeri vaj za disleksijo:

Dihalne vaje – za sprostitev in izboljšanje koncentracije.

Učenje in branje 'jezikolomk' – izboljšuje izgovorjavo in fonološko zavedanje.

Razvoj motoričnih spretnosti rok – s prepletanjem prstov, dotikanjem nasprotnih prstov ipd.

Uporaba pripomočkov – npr. pritiskanje žogice za vsak izgovorjeni zlog.

Branje na glas – vaja, ki zahteva potrpežljivost in vztrajnost.

Risanje z obema rokama – spodbuja koordinacijo in motorične spretnosti.

Vaje manjkajočih črk – otrok dopolni besede z izpuščenimi črkami.

Prepoznavanje samoglasnikov in soglasnikov v besedilu – obarvanje ali podčrtovanje.

Polovica besede – otrok dokonča del besede, ki jo napiše starš ali učitelj.

Disleksija ni ozdravljiva z zdravili, vendar je zgodnje prepoznavanje in vključitev v terapijo ključnega pomena za uspešno obvladovanje težav. Otroci, ki prej začnejo z logopedsko terapijo in specializiranimi vajami, imajo večje možnosti za izboljšanje bralnih in pisnih sposobnosti, prav tako pa lažje sledijo učnemu procesu in razvijajo pozitivno samopodobo.

Z neprepoznano disleksijo se otroci pogosto soočajo z neustreznimi ocenami, označujejo jih za lene ali nezainteresirane, čeprav imajo pogosto visoko inteligenco in potencial.

Disleksija in disgrafija se pogosto pojavljata skupaj, vendar je mogoče, da ima otrok samo eno izmed teh motenj. Medtem ko disleksija vpliva predvsem na branje, disgrafija pomeni težave pri pisanju, ki so lahko trajnejše in zahtevajo posebno obravnavo.

Statistični podatki kažejo, da so težave pri pisanju (disgrafija) pri učencih v 4., 5. in 6. razredu osnovne šole pogostejše od težav z branjem.

Disleksija je zahtevna, a premagljiva motnja učenja. Pomembno je, da starši, učitelji in strokovnjaki pravočasno prepoznajo simptome, otrok pa dobi podporo in prilagojene učne metode. S potrpežljivostjo, strokovno pomočjo in pravimi vajami lahko otroci z disleksijo uspešno premagajo ovire in razvijejo svoje potenciale.

Če sumite, da ima vaš otrok težave z branjem ali pisanjem, ne odlašajte s strokovnim pregledom in pomočjo. Vsak otrok si zasluži priložnost za uspeh!

Vir: miss7mama