Kako prepoznati znake bulimije, kakšne so posledice te duševne motnje in kako takšni osebi pomagati, smo povprašali Vesno Šolar iz Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA.

Kaj je bulimija in katere vrste poznamo?

Motnja hranjenja bulimija nervoza je duševna motnja, za katero so značilne ponavljajoče epizode prenajedanja, po katerih oseba izzove bruhanje, uporabi odvajala ali diuretike (purgativni tip bulimije), ali pretirano telovadi, ali strada (nepurgativni tip), z namenom, da se ''znebi'' posledic zaužite hrane in neizraženih čustev. 

Kaj so prvi opozorilni znaki, na katere morajo biti starši pozorni, da ima otrok bulimijo?

Oseba zaužije veliko količine hrane, vendar ima normalno telesno težo. Kam je šla vsa ta hrana? Po obroku se kmalu umakne (v stranišče, sobo ali gre ven v naravo) ali pa telovadi, teče, kolesari na daljšo razdaljo (pri nepurgativnem tipu). Glede na to, da so epizode prenajedanja in ''očiščevanja'' fizično naporne, so osebe izčrpane in gredo pogosto spat.
Hrana izginja iz hladilnika in omar. V skrajnih primerih, če ni hrane na voljo doma, jo je oseba zmožna na skrivaj vzeti (ukrasti) tudi drugje. Poleg neobičajnih vedenj v povezavi s hrano so pomembne tudi druge spremembe, predvsem depresivna občutja in nezadovoljstvo s telesnim videzom in sabo nasploh.

Kdaj je največja nevarnost, da otrok zboli za bulimijo oz. se pri njem pojavi ta duševna motnja? So za to dovzetne predvsem deklice?

Bulimija nervoza se pojavlja tudi pri fantih, čeprav je razmerje pogostosti mnogo višje pri dekletih in ženskah (1:7). Bulimija se razvojno gledano pojavlja pozneje kot anoreksija nervoza. Če za anoreksijo lahko zbolijo že deklice, stare osem, devet let, to ne velja pri bulimiji nervozi.

K nam prihajajo večinoma študentke, ki so zbolele za bulimija v srednji šoli ali na fakulteti. Ozadje, da nekdo zboli za bulimijo, je vedno individualno, vsakdo ima svoj splet vzrokov, da razvije motnjo hranjenja. Osebe so ponotranjile prepričanja o pomembnosti vitkosti in v skladu s tem imajo nizko telesno samopodobo. To izkušnjo ima mnogo mladih, pa ne zbolijo za motnjo hranjenja. Če ima oseba zraven še druge za njo obremenilne izkušnje (travme, neugodno družinsko vzdušje z visoko stopnjo konfliktov, ekstremen stres, doživljanje praznine in nepovezanosti) in določene osebnostne lastnosti (ranljivost za razpoloženjske motnje, globok občutek neustreznosti, impulzivnost, perfekcionizem …), je lahko bolj dovzetna za razvoj bulimije nervoze in tudi drugih motenj hranjenja. Namreč posamezne motnje hranjenja se lahko pri osebi izmenjujejo, na primer začne se z anoreksijo nervozo, pozneje pa razvije bulimijo nervozo ali kompulzivno prenajedanje, lahko pa je tudi drugačen potek, pri vsaki osebi zanjo specifičen.

Kakšno je psihično stanje osebe, ki ima to duševno motnjo?

Oseba z bulimijo ima nizko telesno samopodobo. Izmenjavata se kontrola in izguba le-te, mnogo jih ima depresijo, doživljajo močan strah pred debelostjo in občutja sramu. Bulimija nervoza je najbolj skrita motnja hranjenja. Navzven so to običajno uspešne, zadovoljne osebe, ki imajo veliko potrebo po ugajanju in zadovoljevanju potreb drugih.

Kakšne posledice ima lahko bulimija, če se ne zdravi?

Posledice so lahko obsežne, od zdravstvenih (težave z zobmi zaradi tanjšanja sklenine, s požiralnikom, želodcem ter črevesjem, elektrolitsko neravnovesje, v skrajnih primerih pride lahko tudi do smrti), do duševnih (depresija in anksiozna občutja) in socialnih (izolacija, težave v medosebnih odnosih). Osebe imajo občutek, da življenje polzi mimo njih, saj vložijo ogromno energije, časa in denarja za škodljiva vedenja. Poleg tega so preplavljene z občutji sramu. Verjamejo, da bo nekoč, ko bodo zbrale dovolj volje in prenehale z bulimijo, vseh njihovih težav konec. ''Jutri, samo še enkrat.'' In naslednji dan še enkrat, zadnjič ...

Kaj je prvi korak na poti k okrevanju? Kako lahko pri tem pomagajo starši, svetovalnice, psihologi?

Prvi korak je, da si oseba prizna, da si sama ne zmore pomagati in je pripravljena sprejeti pomoč. Vsi zgoraj navedeni ji pri tem pomagajo tako, da so na zelo jasen, vztrajen in hkrati ljubeč način prisotni s sporočilom, da ne bodo nemočno gledali, kako se uničuje, ker jim je mar za njo. Bližnjim najbolj priporočamo, da si tudi sami poiščejo strokovno pomoč, saj so tudi sami v stiski. Poiskati pomoč ni nekaj sramotnega, ampak je odgovorno dejanje.

Ali imate mogoče podatek, koliko otrok v Sloveniji ima bulimijo?

Podatka o tem, koliko otrok ima v Sloveniji bulimijo nervozo, nimamo. Iz izkušenj pa ugotavljamo, da se število oseb z bulimijo, ki prihajajo k nam, povečuje. To je povezano z dvema dejstvoma, in sicer da se je izboljšala osveščenost o motnjah hranjenja in da se pravzaprav veča število oseb, ki zbolijo za bulimijo nervozo, kar ugotavljajo strokovnjaki.