Otrok težko sklepa prijateljstva? Kako mu pomagati razviti socialne veščine

Navezovanje stikov in sklepanje prijateljstev je za nekatere otroke težje kot za druge. Stresno pa je tudi za starše, ki si za svojega otroka želijo le najboljše, pa ne vedo, kako mu pomagati odpreti se. A za tišino se skriva deček, ki je kot mnogi navzven sramežljivi otroci globoko nerazumljen in potrebuje pomoč pri učenju in krepitvi socialnih veščin.

Če otrok ne zna navezati stika s sošolci, prositi za pomoč odraslih ali izraziti svojih želja, bo našel način, da to, kar ne zna, prikrije. Mogoče se bo v sami tišini skril in se trudil čim dlje ostati neviden, morda pa bo z vedenjem opozarjal nase kot upornik, ki bo kričal: "Ne bom!"

V očeh otrok je včasih bolje biti upornik, kot pa nekdo, ki nič ne zna. Izziv za starše in učitelje je razumeti, kaj otrok resnično potrebuje, in pomagati premostiti začetna, za otroke pogosto neprijetna spoznavanja novih socialnih okolij.

Zadržanost v socialni interakciji je lahko odraz otrokove introvertiranosti. Introvertiran otrok se resnično počuti bolje, ko je sam. Kljub temu si lahko želi družbe vrstnikov, vendar ga strah pred neznanim zadržuje, da bi z njimi vstopil v interakcijo. Pomembno je tudi razumevanje, da niso pri vseh socialne veščine enako razvite. Impulzivni in hiperaktivni otroci se pogosto obnašajo na načine, ki zavirajo njihovo močno željo po prijateljstvu. Pogosto imajo težave s prilagajanjem in z obvladovanjem jeze, ko ne dosežejo svojega.

Za otroke, ki potrebujejo intenzivnejše vodenje, strokovnjaki predlagajo uporabo "socialnih scenarijev" oziroma preprostih vsakdanjih pogovorov, ki jih lahko vadijo s starši. Scenariji so še posebej koristni za tiste, ki se morajo zavestno naučiti ključnih socialnih veščin, kot sta vzpostavljanje očesnega stika in odzivanje na razpoloženje drugih.

Pogovorite se z njim o tem, kaj pomeni imeti prijatelja. Kaj bo vaš otrok storil, da se bodo njegovi prijatelji počutili prijetno, in kaj, ko jim bo neprijetno? Otrok naj vnaprej izbere nekaj iger. Kako bo vedel, kdaj je čas za naslednjo igro, oziroma kako bo prepoznal, ali se jo prijatelji želijo igrati? Vprašajte otroka, kako bo vedel, ali se prijatelji zabavajo.

Starši pogosto občutijo veliko potrebo po tem, da so njihovi otroci vpeti v socialne stike, da imajo veliko prijateljev ter da so v razredu med najbolj priljubljenimi. Vendar starši ne morejo nadzorovati otrokovega socialnega življenja, ne morejo nadzorovati, komu bo njihov otrok všeč in bo z njim želel splesti prijateljstvo. To so naravne življenjske izkušnje, ki jih mora doživeti vsak otrok. Odvzemanje takšnih izkušenj se lahko odraža v še večji tesnobi ob socialni interakciji, saj si otrok ne more zaupati, da je dovolj zanimiv za druge.

Pogosto se za skrbjo staršev, da bi imel otrok čim več prijateljev, skriva strah, da bi bil osamljen. Toda biti sam ali čutiti osamljenost sta popolnoma različni izkušnji. Čustvo osamljenosti izhaja iz močne potrebe iskanja drugih ljudi, ki bi lahko zapolnili naše potrebe po sprejetosti, ljubljenosti, varnosti in potrditvi. Osamljen je torej tisti, ki se ne čuti vrednega, če ob sebi nima nekoga, ki bi mu to potrjeval.

Naloga staršev je, da otroke naučijo, da se sprejemajo tudi takrat, ko so sami, in jim ob tem ne vzbujajo slabih občutkov. Otrok ne potrebuje celega razreda prijateljev, ki bi mu določali njegovo lastno vrednost. Občutek lastne vrednosti namreč izhaja iz notranjega prijateljstva s seboj. Izhaja iz samospoštovanja, ki zraste iz nas samih, iz tega, kako znamo izražati svoje želje, potrebe, misli in čustva. Samospoštovanje izhaja iz načina soočanja s problemi, nestrinjanji ter empatijo do sebe in drugih.

Zelo pozitivno vplivamo, če kot starši z zgledom učimo otroke, da se sprejemajo, ne da bi bili ves čas obkroženi z drugimi ljudmi. Tako bomo tudi mi lažje zdržali trenutke sami s seboj. Morda si jih bomo občasno celo zaželeli in v njih uživali.