Kako podpreti otrokove novoletne zaobljube

Čeprav otroci morda še ne znajo tega jasno ubesediti, so njihove zaobljube pogosto izraz njihovega notranjega sveta - želje po občutku kompetentnosti, pripadnosti, pa da bi bili v odnosih videni, spoštovani in vključeni.

Otrokove zaobljube niso le seznam želja in nalog, temveč jih lahko razumemo kot drobne pokazatelje, kaj se v otroku dogaja in kdo si želi postati. Pogosto so povezane z razvojnimi potrebami – otrok želi izkusiti nekaj novega, zato si zaobljubi, da bo poskusil novo dejavnost. Želi biti bolj sprejet v skupini sošolcev, zato si želi izboljšati komunikacijo. Morda si želi postati boljši športnik, zato si želi več trenirati ... Za starše je to priložnost za vpogled v otrokove čustvene potrebe: željo po samostojnosti in kompetentnosti, občutek varnosti, potrebo po bližini in sprejetosti.

Ustvarite varen čustven prostor, kjer otrok lahko sanja na glas. Otroci potrebujejo občutek, da so njihove potrebe in želje sprejete. Vprašanja, kot so: Česa si želiš v novem letu doživeti več? Kaj želiš okrepiti v sebi? odpirajo varen prostor za razmislek. Ko otrok začuti, da ga starš ne skuša popravljati, ga ne obsoja, kritizira ali zasmehuje, temveč resnično posluša, začne oblikovati zaobljube, ki so bolj avtentične in povezane z njegovimi najglobljimi vrednotami.

Ko otroci oblikujejo novoletne zaobljube, pogosto izberejo cilje, za katere mislijo, da jih "mora" imeti vsak dober učenec, športnik ali otrok. Mnoge želje so pravzaprav le odmev pričakovanj odraslih ali vrstnikov. Zato je eden najpomembnejših starševskih korakov, da otroku pomagamo raziskati, zakaj si nek cilj želi doseči. Veliko otrok postavlja cilje, ki so logični, a ne izvirajo iz njihove notranjosti - takšni cilji pa le redko zdržijo izzive, dvome ali utrujenost. Notranja motivacija pa deluje drugače, je kot pristna iskrica, ki se prižge znotraj otroka, ko nekaj začuti kot: zanimivo, pomembno, povezano z njegovimi vrednotami in smiselno. Zunanja motivacija (pohvale, nagrade, pričakovanja) lahko sproži prvi korak, a notranja motivacija je tista, ki zdrži dolgoročno. Otroka lahko vprašamo: Ali si to res želiš ti, ali misliš, da bi to želeli drugi? Kaj te ob tem cilju najbolj pritegne? Kako želiš, da bi se počutil, ko ga boš dosegel? S tem otroku vračamo avtonomijo, ki je bistvo zdrave motivacije.

Otroci se še razvijajo, zato njihova energija, pozornost, čustvena stabilnost in sposobnost načrtovanja niso linearne. Prav zato je pomembno, da otrok zaobljube ne oblikuje pretogo – npr.: Vsak dan bom bral 20 minut. Nikoli več ne bom pozabil domače naloge.

Takšna pravila hitro postanejo past popolnosti in povzročijo občutek neuspeha že ob prvem spodrsljaju. Mehkejši, razvojno skladni cilji pa delujejo bolj realistično in prijazno: Rada bi več brala, ker me to pomirja. Ta teden izberem tri dni za branje. Želim si biti bolj organiziran, zato bom poskusil pripraviti torbo že zvečer. Fleksibilnost uči, da cilji niso kazen ali obveza, temveč povabilo k rasti. Merimo predvsem notranji napredek, ne samo zunanjega.

Napredek ni le to, da otrok sledi zaobljubi ali jo uresniči. Včasih je največji napredek veliko globlji in se kaže kot to, da otrok:

- ugotovi, kaj mu ustreza,

- prepozna, da ga nekaj utrudi,

- upa priznati, da potrebuje spremembo,

- in razume, kaj mu pomaga ostati miren, motiviran ali radoveden.

Ko starš reče: Vidim, da si se res trudil, in to je najbolj pomembno, otrok začuti sporočilo: tvoja pot in vztrajnost sta veliko pomembnejši kot popolnost ali cilj. To krepi samozavedanje, sočutje do sebe in avtonomijo.

Otroci se pogosto bojijo razočarati starše, zato je izjemno dragoceno, da jim pokažemo, da napake niso konec poti, ampak so njen povsem naraven del. Ko se zgodi "korak nazaj", lahko rečemo: Čutim in razumem, da ti je to zelo pomembno. Tvoja moč je v tem, da poskušaš znova in znova. S tem dajemo otroku zavedanje, da napreduje brez strahu pred neuspehom. Normaliziranje napak uči odpornosti, čustvene stabilnosti, realnih pričakovanj, vztrajnosti.

Otroške novoletne zaobljube so mnogo več kot le seznam ciljev. So nežna povabila v svet otrokove notranje rasti, kjer lahko razvija potrpežljivost, vztrajnost, samorefleksijo in občutek kompetentnosti. S sočutnim poslušanjem, strukturo, ki je dovolj jasna in dovolj mehka, ter osredotočenostjo na proces, lahko starši ustvarimo okolje, v katerem otroci ne le dosegajo cilje, temveč se ob tem učijo, kdo postajajo. Prav ta notranja pot rasti je vredna več kot katerikoli končni rezultat.

Viri: HealthyChildren / CollaborativeForChildren