Ti otroci brez težav komunicirajo doma oz. v prostorih, ki so jim poznani, in ob ljudeh, ob katerih se počutijo varno in sproščeno. Kadar pa se znajdejo v okoliščinah, v katerih se ne počutijo varno in sproščeno, jih preplavi globok strah. Zaradi povečanega strahu in tesnobe ne zmorejo spregovoriti, čeprav bi si želeli. Strah ohromi njihovo telo in zakrčijo se jim mišice grla, zato ne morejo spregovoriti in ostanejo v tišini. Okolica se pogosto na njihovo tišino odzove s povečano željo po komunikaciji. Kadar okolica od njih pričakuje govor, to otroci doživijo kot izrazito tesnobno situacijo. Čutijo tesnobo, strah, izpostavljenost, nemoč, najraje bi se skrili. Pri tem se lahko povsem zaprejo, telesno tudi zamrznejo oziroma postanejo nepremični ter zavračajo vsako pobudo po komunikaciji, dokler niso znova v prostoru, kjer se počutijo domače ali ob ljudeh, ob katerih se sprostijo. Takrat govorijo povsem normalno in številni starši povedo, da so njihovi otroci doma prave klepetulje.
Kako prepoznamo selektivni mutizem?
Selektivni mutizem je zelo redka motnja. Prizadene manj kot en odstotek otrok in je pogostejša pri deklicah. Kaže se prek kriterijev, kot so, da otrok ne govori v specifičnih razmerah (npr. kadar je v vrtcu ali šoli), čeprav normalno govori v drugih okoliščinah (npr. doma), da motnja vpliva na šolsko uspešnost, delovno uspešnost in sposobnost vzpostavljanja socialne komunikacije, da traja vsaj mesec dni (pri čemer se ne upošteva prvi mesec novega šolskega obdobja), da selektivni mutizem ni povezan s pomanjkanjem znanja jezika, ki ga govori okolica, niti ni posledica govorne napake (jecljanje) in se ne pojavlja kot del druge motnje (avtizem).
Kateri dejavniki povzročijo to tesnobno motnjo?
Vzroki za pojav selektivnega mutizma niso povsem pojasnjeni. Najverjetneje gre za preplet različnih dejavnikov, med katere lahko sodijo slabe izkušnje, povezane z novimi prostori ali ljudmi, seperacijsko tesnobo, težavnim uvajanjem v vrtec ali šolo itd. Med dejavnike lahko sodijo tudi dedni. Starši otrok s selektivnim mutizmom so lahko bolj nagnjeni k tesnobnemu odzivanju in pogosto poročajo, da so bili kot otroci tudi sami izrazito sramežljivi, mirni in redkobesedni. Pogosto se spominjajo, da je imel kdo od staršev ali članov razširjene družine podobne osebnostne značilnosti. Tesnobno odzivanje se lahko prenaša iz generacije v generacijo. Poleg dednih vzrokov in družinskega okolja lahko vzroke najdemo tudi v socialni fobiji, saj je otroka strah določenih socialnih interakcij. Strah ga je, da se bo pred drugimi osramotil in ponižal. Pogosto se napačno domneva, da je selektivni mutizem povezan s travmatičnim doživetjem. Kadar otrok doživi hudo travmo, lahko povsem preneha govoriti, vendar je prenehanje govora takrat vsesplošno (vedno in povsod), za selektivni mutizem pa vemo, da je to tesnobna motnja, vezana na specifični prostor in ljudi.
Kdaj starši navadno prvič opazijo, da ima otrok težave z govorom?
Starši pogosto ne slutijo razsežnosti selektivnega mutizma pri otroku, dokler ta ne začne hoditi v vrtec ali šolo. Prostori in osebe, ki so otroku novi in nepoznani, povzročijo izrazite občutke tesnobe, zato najpogosteje ne zmore spregovoriti z vzgojitelji, učitelji ali sovrstniki, čeprav si globoko v sebi to želi. Takrat otrok dobi 'prazen izraz' na obrazu, molči, strmi v prazno in se izogiba očesnemu stiku, njegovo telo lahko povsem zamrzne (kar izhaja iz obrambnega odziva njegovih možganov oz. amigdale, kjer je center za strah) ter zavrača tudi neverbalne oblike sporazumevanja. Socialne spretnosti oziroma otrokova sposobnost vzpostavljanja odnosov je močno okrnjena, kar ga lahko vodi v socialno izolacijo. V šoli ali vrtcu lahko začne zavračati hrano ali ima težave z odhodom na stranišče, ker ne upa prositi za dovoljenje za izhod iz učilnice. Otrok je lahko tudi senzorično zelo občutljiv (npr. motijo ga različni zvoki, dotiki, svetloba).
Je selektivni mutizem le povečana sramežljivost?
Selektivni mutizem ni povečana sramežljivost, plahost ali boječnost. Prav tako otrok ne želi s svojo tišino kljubovati odraslim ali na ta način manipulirati. Selektivni mutizem ni zavestna, namerna izbira otroka. Še manj je mogoče pričakovati, da bo minil sam po sebi ali da jo ga otrok prerasel, saj gre za tesnobno motnjo, ki lahko brez ustreznih oblik pomoči otroku povzroči veliko škodo tako na izobraževalnem kot socialnem področju. Otroci lahko več let ostanejo v tišini, zato je ustrezna pomoč staršev, učiteljev in drugih strokovnjakov ključna. Da bi lahko ustrezno pomagali, se je treba o selektivnem mutizmu izobraziti, saj lahko z napačnim pristopom utrjujemo tesnobno zanko, v kateri so ti otroci ujeti.
Kaj je treba upoštevati, kadar srečamo otroka s selektivnim mutizmom?
Ker je selektivni mutizem tako redek, ga velikokrat niti ne prepoznamo. Mislimo, da je otrok le bolj sramežljiv. Ampak tudi če bi naleteli na bolj sramežljivega otroka, ki z nami ne bi želel govoriti, je dobro upoštevati nekatere osnovne korake, ki veljajo tudi pri selektivnem mutizmu. Toda če želimo otroku s selektivnim mutizmom zares pomagati, se je treba držati slednjega:
– Ne vzpostavljamo očesnega stika takoj na začetku, ko otroka srečamo. Na ta način ga zaščitimo pred občutkom izpostavljenosti in strahu. Namesto tega raje ustvarimo sproščeno in zabavno vzdušje. Smisel za humor nam pri tem vedno pride prav.
– Ne postavljamo otroku odprtih vprašanj ali z njim govorimo o govorjenju (npr. Zakaj pa ne govoriš, ti je muca snedla jezik?) in ne pričakujemo, da bo otrok kaj povedal. Taka vprašanja in komentarji so neprimerni, saj otroku močno povečajo tesnobo in strah. Ker se otrok s temi občutji ne zna spopasti drugače, molči. Namesto vprašanj otroku raje opisujemo situacijo in z njim delimo svoja občutja in razmišljanja ali na kakšen drug način spodbudimo neverbalno komunikacijo (kimanje, kazanje s prstom).
– Zagotovimo otroku, da nam z nami ni treba govoriti, če tega ne želi. Da pa lahko vedno spregovori z nami, če si bo kdaj to zaželel, in da je cilj predvsem to, da se skupaj zabavata. Tako zagotovilo otroka razbremeni in usmeri v zabavo. Prek zabave in igre pa se lahko otrok tako sprosti, da bo nekoč z nami lahko spregovoril. Ko se to enkrat zgodi, se vedemo, kot da se ni nič zgodilo. Dodatna pozornost, kot so začudenje, navdušenje ali hvaljenje, bi otroka izpostavilo in naredilo tesnobnega.
– Ne bodimo užaljeni, prizadeti ali razočarani, če otrok z nami zavrača komunikacijo. V to so všteti tudi vljudnostni pozdravi. Otrok ni nevljuden ali slabo vzgojen, če nas ne pozdravi nazaj. Otrokove molčečnosti ne vzemimo osebno, ampak mu raje na nevsiljiv in zabaven način spodbujamo željo, da se nam približa. Otroci s selektivnim mutizmom potrebujejo več časa, da naredijo male korake pri vzpostavljanju odnosa. Bodimo potrpežljivi, pozitivno naravnani in ne hitimo. Pozorni bodimo tudi na male korake napredka in iz njih črpajmo moč in upanje za naprej.
– Ne obsojajmo, krivimo ali zavračajmo otroka. Otrok potrebuje vašo pomoč in mi mu lahko pomagamo. Sprejmimo in imejmo radi otroka takega, kot je. Je lep, vreden in dragocen, selektivni mutizem pa je le motnja, ki jo bo ob ustrezni pomoči lahko presegel, zato ohranjajmo upanje. Če bomo verjeli v otroka, da to zmore, bo tudi on verjel vase.
– Starši naj otroku ponudijo tudi varno, ljubeče in sproščeno okolje, kjer bo lahko gradil pozitivno samozavest, spodbujajo naj ga k različnim aktivnostim, ki ga veselijo, organizirajo lahko tudi druženje s sošolci na domu (če je to tudi otrokova želja) in poskrbijo, da se otrok s svojimi sošolci družil tudi med poletnimi počitnicami. Če se z otrokom udeležijo kakšne aktivnosti, naj tja pridejo med prvimi, saj to daje otroku občutek nadzora nad okoliščinami in zmanjša njegov strah.
– Predvsem pa nikoli ne pritiskajmo na otroka, naj govori oziroma kdaj bo začel govoriti, pred podobnimi pritiski drugih ljudi pa ga zaščitimo. Širimo znanje o selektivnem mutizmu med sorodniki, prijatelji in učitelji.
– Starši naj prav tako skrbijo za svoje dobro počutje. Če so tudi sami nagnjeni k strahovom in tesnobi, njihovo čustveno stanje zaznava in izraža tudi otrok. Kadar se starši znotraj sebe težko pomirijo, naj poiščejo strokovno pomoč. S tem bodo pomagali tudi otroku, da se bo lažje spopadel s svojimi strahovi.
Kako lahko terapija pomaga otroku s selektivnim mutizmom?
Pri delu z otroki je vedno treba najprej ustvariti sproščeno, prijetno vzdušje, kjer so lahko razbremenjeni vseh pritiskov in pričakovanj. Tako varen prostor je za otroke najlažje ustvariti prek igrač in igre. Terapija za otroke, tiste s selektivnim mutizmom ali brez njega, tako poteka prek spontane dejavnosti, kjer lahko otroci povežejo svoj notranji čustveni svet z zunanjim, prek igrač pa preigrajo svoje strahove, žalost, jezo in druga čustva. Bistveni element je vedno zabava. Pri otrocih s selektivnim mutizmom se v igro počasi, zelo počasi, vključuje tudi govor, in to tako, da se ga 'prelomi' na majhne delčke, ki so za otroke lažje obvladljivi. Prek igre se npr. začne z oponašanjem živalskih glasov, kateremu počasi, v tempu, ki ga otrok zmore, sledijo npr. črke in kratki zlogi. Črke se nato povezujejo v besede, te v stavke, pri čemer se vedno preveri, da otrok 'obvlada' že prej osvojene korake. Majhni koraki, narejeni tako, da se otrok pri tem zabava, so najučinkovitejša pomoč. Vse terapevtske intervencije pa morajo biti osnovane na sproščenem vzdušju, kjer otrok ne čuti pritiskov in strahov. Kadar je pomoč strokovna, osnovana na sočutju in sproščenosti, se otrok začne odpirati, telesno pa se sprosti do te mere, da tudi mišice grla niso več zakrčene. Je pa resnično poseben občutek tudi za terapevta, ko prvič sliši otroka govoriti in ve, da je mali bojevnik premagal košček svojega strahu ter naredil še en korak naprej, ven iz tišine.
