Enkrat mesečno si moja žena vzame čas, ki ga preživi samo z enim izmed najinih otrok. Jaz pa isto ponovim naslednji mesec. In tako si 'ena na ena' druženja izmenjujeva mesec za mesecem. Imava tri otroke, kar pomeni, da vsak otrok dobi eno vikend druženje na mesec, četrti vikend pa si z ženo vzameva čas drug za drugega. 

Načeloma otrok izbira, kaj bi rad takrat počel. Pred pandemijo smo se večkrat odpravili na drsanje, plavanje ali v kino. To je nekaj, česar so se najini otroci od nekdaj veselili. Odkar pa smo zaradi pandemije zaprti, se zdi, da je čas, ki ga namenjava posameznemu otroku, še posebej pomemben. 

Vsekakor trenutno ni na izbiro toliko aktivnosti kot prej, večinoma poiščeva z otrokom prazno sobo in si v miru pogledava kak animiran film skupaj. Dva tedna nazaj sem svojega 13-letnika peljal na vožnjo po mestu, da je lahko odigral igrico Pokémon Go. Ampak na koncu niti ni pomembno, kaj počnemo na teh druženjih, bolj pomembno je dejstvo, da dajeva otrokom občutek, da se lahko nečesa veselijo in da jim dajeva možnost, da se lahko z nekom pogovorijo. Ob vsem stresu, ki so ga preživljali zaradi šolanja od doma in prepovedi druženja s prijatelji, se nama je z ženo zdelo to še bolj pomembno kot kdajkoli prej. 

Prejšnji vikend je bil na razporedu čas za mojo 11-letno hčer, Norah, ki si je zaželela, da bi si skupaj pogledala najstniški muzikal. Pred filmom sva se odpravila do bližnje restavracije po pripravljeno hrano za s seboj in si v avtu zavrtela pesmi iz filma, ki sva si ga nameravala pogledati. Poznala je besedilo sleherne pesmi, kar me je presenetilo, glede na to, da je trdila, da si filma še ni ogledala. Vprašal sem jo, kako to, da si še ni ogledala  filma, ki jo več kot očitno povsem navdušuje. Odgovorila mi je: »Ker sem ga hranila.« 'Za koga?' sem jo vprašal, na kar mi je dejala: »Da bi si ga ogledala skupaj s teboj.«

Ne vem, kako dolgo si je pravzaprav že želela ogledati film in kako dolgo je že poslušala pesmi iz filma, vendar ko mi je to povedala, je imela na obrazu tako prijeten nasmešek, da sem se v tistem trenutku zavedal, kakšno čast imam, da je hranila film posebej zato, da bi si ga ogledala z menoj, svojim očetom. To mi je pomenilo ogromno. Ves svet, pravzaprav. 

Z drugim sinom sva se, kot sem že omenil, vozila po mestu in lovila Pokemone. Pravzaprav je on lovil Pokemone, jaz pa nisem ravno dobro vedel, kaj točno počneva. Ampak saj se sploh ni šlo za to, šlo se je za čas in pogovor, ki sva ju imela ves ta čas na voljo. Ko sva se peljala, sva se pogovarjala o različnih temah. O tem, kako zelo pogreša prijatelje in družbo. Kako težko se je osredotočati na pouk od doma, kako naveličan je aplikacije Zoom in kako zelo si želi znova zaplavati v mestnem bazenu. Pogovarjala sva se o treniranju nogometa, o tem, da si želi poleti znova tekmovati na nogometnem igrišču skupaj s soigralci, pogovarjala sva se o njegovem najboljšem prijatelju in kako zaskrbljen je zanj, saj je zadnje čase slišati povsem depresivno. V tem neprecenljivem času sva obstajala zgolj midva. Moj sin in jaz. Pogovarjala sva se iskreno in odprto. In ko imate enkrat doma najstnika, se zavedate, kako izjemno pomembno je dejstvo, da se z vami tako odkrito pogovarja. In mislim, da se to ne bi zgodilo, če bi se z nama v avtu peljal še kdo drug. V času, ko sva lovila Pokemone po mestu, bi lahko skoraj z zagotovostjo zatrdil, da se mu je prek pogovora s prsi odvalila velika skala bremen in skrbi. In občutek, da mi je zaupal svoje težave in pomisleke, je bil precej dober. 

Kot družina smo vse, kar imamo v teh časih. Drug drugega. In v obdobju, ko smo bili oddaljeni od vseh ostalih in preprosto na nek način odrezani od sveta, smo resnično potrebovali nekoga, s komer bi se lahko pogovorili. In čas 'ena na ena', ki je že pred tem bil nekakšna tradicija v naši družini, je otrokom omogočal prav to. Zaseben in iskren pogovor, v katerem so lahko pustili vse svoje neprijetne občutke, gneve in skrbi. Ta čas jim je dal priložnost, da se nečesa veselijo. In zavedanje, da stvari le niso tako grozne, kot si včasih mislimo. Le spregovoriti je treba njih, se pogovoriti z nekom. Le ura ali dve v času vikenda lahko naredi neverjetno razliko. Poskusite.