Mit: otrok mora vedno deliti igrače

Otroci se ne rodijo z razumevanjem deljenja stvari. Postopoma se učijo razumevanja. Pri majhnih otrocih (še posebej med 1. in 3. letom starosti) je močno prisoten občutek lastništva. To ni znak egoizma, ampak normalen del razvoja.

Strokovnjaki poudarjajo, da otrok najprej razume koncept "moje" in šele kasneje "naše". Zato pričakovanje, da bo otrok vedno pripravljen deliti, pogosto presega njegove razvojne zmožnosti.

Strokovnjaki opozarjajo, da "deljenje" v resnici ni ena sama veščina, temveč kombinacija več kompleksnih sposobnosti, kot so:

- samoregulacija (zmožnost čakanja in obvladovanja impulzov),

- empatija (razumevanje čustev drugih),

- komunikacija (dogovarjanje in izražanje želja),

- kognitivna fleksibilnost (preklapljanje med "moje" in "tvoje"),

- razumevanje časa (koncept "čez nekaj minut").

Te sposobnosti se razvijajo postopoma skozi otroštvo in niso enakomerno prisotne pri vseh otrocih.

Če otroka silimo, da mora takoj predati igračo, lahko to povzroči občutek izgube nadzora, več konfliktov z vrstniki in odpor do deljenja v prihodnosti. Namesto učenja prijaznosti pa se otrok lahko nauči, da njegove meje niso spoštovane.

Organizacije, kot sta American Academy of Pediatrics in razvojni strokovnjaki pri Zero to Three, poudarjajo pomembnost postopnega učenja socialnih veščin.

- Namesto ukaza "Daj mu igračo!" priporočajo učenje čakanja, v smislu "Zdaj se igra on, potem boš ti.",

- pomoč pri izražanju čustev, recimo: "Vem, da si jezen, ker želiš igračo nazaj",

- spodbujanje izmenjave in ne prisile.

Otroci se deljenja naučijo skozi opazovanje odraslih, igro z vrstniki ter izkušnje menjavanja in dogovarjanja. Pomembno je, da imajo dovolj časa, da razvijejo občutek varnosti pri lastnih stvareh, saj šele potem lahko začnejo prostovoljno deliti.

Vloga odraslih je torej postaviti pravi zgled. Otroci se največ naučijo z opazovanjem odraslih, ki delijo, se pogajajo, čakajo ter spoštujejo meje drugih.

Večina otrok začne koncept deljenja bolje razumeti šele okoli 4. do 6. leta starosti, ko se razvije več empatije in sposobnost razumevanja perspektive drugega.

Pred tem je normalno, da pride do konfliktov glede igrač, to je del učenja socialnih veščin. Deljenje ni nekaj, kar bi morali otroci vedno in takoj narediti na ukaz. Gre za veščino, ki se razvija postopoma, skozi igro, potrpežljivost in zgled odraslih.

Ko otroku dovolimo, da se uči v svojem tempu, mu pomagamo razviti nekaj veliko pomembnejšega kot prisilno deljenje: spoštovanje, empatijo in zdrave odnose.