Ko otrok podeduje obraz, ki ga starš nima več

Mnogi starši se s tem vprašanjem prvič soočijo šele, ko jim kdo mimogrede reče: "Kako zelo je otrok podoben tebi – preden si si popravil nos." Takrat estetski posegi, ki so bili prej izključno osebna odločitev odraslega, nenadoma postanejo del širše zgodbe o identiteti, genetiki in odnosu do telesa.

Otroci dedujejo gene, ne estetskih popravkov. Oblika nosu, ustnic, oči ali čeljusti, ki jo je starš kasneje spremenil, se lahko pri otroku pojavi v izvirni obliki. To je za nekatere starše neprijetno presenečenje, ki sproži notranja vprašanja: Ali bo otrok nekoč opazil razliko? Ali bo pomislil, da z njegovim obrazom nekaj ni v redu?

Kot so poročali v razpravah na spletni strani The New York Times, se številni starši znajdejo v tihem konfliktu med pravico do osebne odločitve in odgovornostjo do sporočil, ki jih – zavestno ali nezavedno – posredujejo otrokom o videzu, vrednosti in sprejemanju samega sebe.

Za nekatere starše je še posebej občutljivo vprašanje, ali estetski posegi otroku sporočajo, da naravni videz ni dovolj dober. To postane še bolj pomembno v obdobju, ko otroci začnejo oblikovati lastno samopodobo in se primerjati s starši.

Razvojni psihologi opozarjajo, da otroci pogosto doživljajo sebe kot podaljšek staršev. Če opazijo, da je starš določene telesne poteze spremenil, oni pa jih nosijo naprej, lahko to – brez razlage – sproži dvome ali negotovost. Strokovnjaki poudarjajo, da težava ni v posegu samem, temveč v tišini okoli njega.

Kot navajajo strokovnjaki na platformi RealSelf, kjer se o estetskih posegih pogosto oglašajo tudi starši, se največ težav pojavi takrat, ko starši spremembe poskušajo prikriti ali jih banalizirati, čeprav so otrokom očitne. Estetski poseg sam po sebi ni problem – problem je, če postane skrivnost, obremenjena s sramom ali zanikanjem.

Ključno vprašanje zato ni, ali bi se starši smeli odločiti za estetski poseg, temveč kako svojo odločitev umestijo v zgodbo o sebi. Je to del osebne poti, ki vključuje tudi sprejemanje preteklosti, ali nekaj, kar bi najraje izbrisali?

Ko gre za pogovor z otroki o estetskih posegih, strokovnjaki poudarjajo, da univerzalnega odgovora ni. Pomembna sta starost otroka in način, kako starš poseg predstavi.

Odgovarjajte, ko vas otrok vpraša

Če otrok opazi spremembo ali zastavi vprašanje, strokovnjaki svetujejo preprost in iskren odgovor. Kot so zapisali na RealSelfu, je koristno pojasniti, da se telo s časom spreminja – zaradi starosti, nosečnosti ali drugih življenjskih okoliščin – in da nekateri posegi pomagajo, da se človek v svojem telesu počuti bolje.

Poudarite počutje, ne popolnost

Pomembno je, da starši ne pošiljajo sporočila, da je vrednost človeka odvisna od videza. Kirurgi in psihologi svetujejo, da se pogovor usmeri v zdravje, dobro počutje in samozavest, ne pa v popravljanje "napak".

Razložite spremembe kot del življenja

Pri starejših otrocih in najstnikih je lahko koristno razložiti, da se telesa sčasoma spreminjajo in da je odločitev za poseg ena izmed možnosti, ne obveznost. Kot so zapisali strokovnjaki za estetsko kirurgijo v več intervjujih za ameriške zdravstvene portale, tak pristop otrokom pomaga razumeti, da videz ni nekaj statičnega – niti merilo vrednosti.

Ni treba razlagati vsega vnaprej

Pri mlajših otrocih, ki sprememb ne zaznajo ali jih ne razumejo, strokovnjaki menijo, da ni nujno odpirati teme, dokler otrok sam ne pokaže zanimanja. Iskrenost ne pomeni preobremenjevanja z informacijami, temveč pripravljenost na pogovor, ko ta pride.