Pomembno je vedeti, da ni "standardne" družinske strukture, temveč široka paleta različnih vrst družin, od katerih ima vsaka svoje edinstvene značilnosti in dinamiko.

Da bi bolje razumeli pomen družinske dinamike, velja najprej izpostaviti, kaj vse vpliva nanjo: starost družinskih članov, različne osebnosti, odnos med staršema, starševski slog, poklica staršev, kronične bolezni, odvisnosti, nasilje, odnos staršev s starimi starši, brezposelnost, ločitev, pretekle travme, kultura, etnična pripadnost, vrednote, moč in status družinskih članov, navezanost med člani družine ...

Dejavniki, kot so toplina, podpora, sočutje, odprta komunikacija in konstruktivno reševanje konfliktov, močno vplivajo na družinsko dinamiko in posledično počutje otroka. Poleg tega družinska dinamika širi svoj vpliv onkraj otroštva in vpliva na posameznikovo delovanje vse življenje. Vzorci interakcij, pridobljeni med odraščanjem, pomembno oblikujejo komunikacijske sloge, strategije reševanja konfliktov in odnose nasploh.

Značilnosti zdrave družinske dinamike

Odprta komunikacija: pomeni, da ima vsak član prostor za izražanje svojih občutkov, potreb, želja, sanj, brez kritiziranja, obtoževanja, posmehovanja.

Čustvena podpora: o čustveni podpori govorimo, kadar lahko vsak član družine brez zadržkov izrazi svoje skrbi, strahove, dvome in je ob tem slišan, razumljen, podprt. Na primer, otrok, ki je žrtev ustrahovanja v šoli, se v družini počuti dovolj varno, da pove, kaj se dogaja.

Deljena odgovornost in avtoriteta: pomeni, da ni samo eden od staršev odgovoren za večino ali kar vse družinske obveznosti (npr. gospodinjska opravila, obveznosti otrok), ampak da si starša to uravnoteženo porazdelita in si priskočita na pomoč, ko je to potrebno. Prav tako velja, da sta oba vključena v sprejemanje pomembnih odločitev.

Ravnovesje med delom in družino: neravnovesje med delom in družino je lahko vir konfliktov v družini in na delovnem mestu. Večja uravnoteženost med obema področjema zmanjša konflikte in vodi do bolj zdravih odnosov doma in na delu. Primer: eden od staršev porabi veliko časa za opravljanje službenih obveznosti, ob tem pa partner in otroci posledično prevzamejo veliko več odgovornosti doma. To lahko privede do konfliktov in napetosti v družini.

Izražanje zanimanja za drug drugega: ko se družinski člani iskreno zanimajo drug za drugega, se počutijo cenjene, ljubljene in vključene. Primer: družinski člani med obroki spregovorijo o dogodkih dneva in kaj vse se jim je zanimivega zgodilo.

Zagotavljanje podpore in postavljanje zdravih mej: to vključuje ljubečnost, razumevanje, podporo, po drugi strani pa tudi potrebne meje in strukturo, kar podpira dobro počutje otrok.

Vzajemno spoštovanje: dovoliti vsakemu članu, da ima svoj glas (mnenje), je pomemben del zdrave družinske dinamike. Če pride do konflikta, si družinski člani prizadevajo za njegovo razrešitev in ne izključujejo tistih, ki imajo drugačne poglede, mnenja.

Ustvarjanje varnega, ljubečega okolja: v varnem in ljubečem okolju starši dajejo dober zgled, ostajajo konstruktivni in izkazujejo medsebojno naklonjenost. Ta družinska dinamika pripomore k urejenim odnosom in oblikovanju močnih, trajnih vezi.

Nefunkcionalna (nezdrava) družinska dinamika

Nasprotno pa nefunkcionalna (nezdrava) družinska dinamika vključuje neustrezno komunikacijo (npr. kričanje, ignoriranje), pretiran nadzor in neučinkovito reševanje konfliktov (npr. nasilje), kar vodi do napetih odnosov, nesporazumov in čustvenih stisk. Velja poudariti, da obstaja več vrst in stopenj nefunkcionalnosti. Otroci se počutijo varne, kadar se lahko zanesejo na svoje starše, da bodo ti dosledno zadovoljevali njihove fizične potrebe (hrana, dom, oblačila, zaščita pred telesno zlorabo ali poškodbami) in čustvene potrebe (prepoznali bodo njihova čustva in jih tolažili, ko bodo v stiski). Otroci potrebujejo tudi strukturo in rutino, da se počutijo varne, a v nefunkcionalnih družinah so njihove potrebe pogosto zanemarjene ali neupoštevane in ni jasnih pravil ali realnih pričakovanj. Včasih so pravila prestroga in preveč toga, spet drugič je premalo nadzora brez ustreznih smernic za otroke. Otroci tako doživljajo vedenje svojih staršev kot nekonsistentno in nepredvidljivo. Počutijo se, kot da morajo hoditi po jajčnih lupinah, ker se bojijo, da bodo svoje starše vznemirili. V tovrstnih družinah so odrasli tako zelo preobremenjeni s svojimi težavami in čustveno bolečino, da otrokom ne morejo dati tistega, kar potrebujejo in po čemer hrepenijo: doslednosti, varnosti in brezpogojne ljubezni.

Viri: MindHelp / PsychologyTips / PsychCentral