Bibaleze.si

'Žal mi je, da sem postala mati'

S.B.
Družina in odnosi 27
29. 03. 2023 10.34

Ena izmed tabu tem je tudi nezaželeno starševstvo. Koliko posameznikov ali parov je, ki se niso našli v vlogi staršev, ki imajo ob tem občutke neizpolnjenosti, obžalovanja in sramu? Veliko.

Žalost

Mednarodni spletni fenomen, gibanje Obžalujem, ker imam otroke (v izvirniku I Regret Having Kids), se je pojavil pred kakšnimi štirimi leti. Iskrena priznanja staršev, ki obžalujejo, da so se odločili imeti otroke, se pojavljajo tako na Redditu in na Quori kot tudi v skupinah na Facebooku. Skupina I Regret Having Children ima kar 23.486 všečkov in več kot 27.000 sledilcev. Na strani se pojavljajo objave, osebne izpovedi in priznanja mater in očetov. Večinoma ti starši pravzaprav niso razočarani nad svojimi otroki – zanje pravijo, da jih imajo najraje na svetu in da bi storili vse, kar je v njihovi moči, da bi bili preskrbljeni, varni in srečni. Onesrečuje pa jih samo starševstvo, zaradi katerega se večini zdi, da so postali zgolj lupine ljudi, kakršni so bili, preden so postali starši, starševstvo pa se jim zdi izjemno naporno, stresno, težko ter polno odrekanj, strahu in ostalih neprijetnih občutij. Če bi prej vedeli, kar vedo zdaj, se nikdar ne bi odločili postati starši. 

"Ali kdo ve, ali obstaja legalen način, da se nekdo odreče svojim otrokom in s tem ne pride v težave zaradi tega, ker jih zapusti? Skrbi me zanje in želim jim najboljše na tem svetu, vendar ne prenesem misli na to, da bi morala še naprej biti nekomu mati. Tega si nikdar nisem želela. Ker sem ustregla željam in potrebam soproga, sem obtičala tu, s tremi otroki. Potrebujem svoj notranji mir. Vem tudi, da v nekaterih državah zakonsko ne dovolijo opustiti starševske dolžnosti. Vseeno pa upam, da kdo od vas morda pozna kakšno luknjo v zakonu," je pred nedavnim zapisala mati treh otrok. 

"Resnično imam rada svoje otroke, toda [...] povsem nesrečna sem, ker moram vsak dan delati iste stvari in ne vidim, kdaj se bo neskončna vrsta opravkov končala. Zdi se mi, da sta moje telo in um uničena in kot seksualno bitje ne obstajam več. V resnici sem nihče. [...] Pobegniti hočem, ne da bi se ozirala nazaj. [...] Mož pravi, da zamujam vso zabavo z otrokoma. To je preprosto reči, ko je ves dan v službi in se z njima ukvarja samo kakšno uro na dan. [...] Seksala nisva že več kot dve leti. [...] Zdi se mi, da me je materinstvo spremenilo v nesrečno, pesimistično in nasploh grozljivo osebo. Ne vidim, kako bo tega kdaj konec. Kot ženska se počutim povsem uničeno," piše o svojih občutkih druga. 

"Vem, da se to sliši precej slabo, in vem tudi, da o tem ne bi smeli govoriti, a moje največje obžalovanje v življenju je to, da sem imel otroke. Naše skupno življenje je uničeno zaradi mene in ne vem, kaj storiti. Z ženo sva skupaj 12 let, od tega sva poročena šest let. Imava dva otroka. Na začetku zveze sva se dogovorila, da ne bova imela otrok, saj si tega ni želel nihče od naju. Ko pa sva se bližala tridesetim, me je obsedla želja po tem, da bi si ustvarila družino. Bila sva zaročena in dejal sem ji, da se ne nameravam poročiti z njo, če ne bova imela vsaj enega otroka. Sprva sva za nekaj časa prekinila stike, nato pa sva se znova našla in odločila poskusiti, vendar z določenimi kompromisi. Žena mi je takrat dejala, da se bo, če postaneva starša, po porodniškem dopustu takoj vrnila v službo, saj ne namerava biti gospodinja. Imela je krasno službo, ki jo je rada opravljala in za katero je garala, da jo je obdržala, hkrati je imela odlično plačo. Imela sva čudovito življenje in krasen odnos. Veliko sva potovala, v svoji državi in mednarodno. Oba sva izjemno družabna in aktivna, rada se ukvarjava z različnimi športi. Veliko sva seksala, uživala sva življenje in imela sva popolno finančno varnost in stabilnost. In potem sem vse to zapravil. Moja žena je zanosila – dobila sva dvojčka. Porod je bil zaradi določenih zapletov izjemno težek in travmatičen. Še zdaj, dve leti po porodu, čuti kronične bolečine v telesu in se sooča s težko obliko poporodne depresije. Dela ne zmore opravljati ne prejšnjega ne katerega drugega. Komaj še hodi pol ure naenkrat, ne da bi ob tem čutila neznosno bolečino. Izjemno privlačna in energična oseba se je v hipu spremenila v žensko, ki večino časa preleži v postelji in joče. Iskreno povedano, ne vem, ali je od poroda minil dan, ko ni jokala. Več kot dve leti nisva bila intimna. Moja mati se je preselila k nam, da bi nama pomagala skrbeti za otroka. Je staromodna in ne verjame v duševno bolezen, kot je depresija. Do moje žene ni prizanesljiva. Nimava pa nikogar drugega, ki bi ga prosila za pomoč, finančno si tega ne moreva privoščiti. Žena obiskuje terapije in jemlje zdravila, obiskala sva že vse zdravnike, ki bi nama lahko pomagali. Sam sem zapustil službo, ki sem jo oboževal, saj sem moral prijeti za delo, ki prinaša več dobička, a veliko manj zadovoljstva. Delam po 12 ur dnevno, pa še vedno se na koncu meseca boriva, da preživimo. Resnično pogrešam svoje staro življenje. Pogrešam svojo službo, svoje prijatelje. In bolj kot vse pogrešam svojo ženo," piše obupan očka. 

To, da so družbena omrežja polna fotografij srečnih, zadovoljnih in izpopolnjenih mater, ki z vso vnemo zatrjujejo, da je materinstvo ena sama radost od jutra do večera, povzroča, da so razočarane in preobremenjene matere potisnjene v osamo lastnih misli, kjer se z neznosnimi občutki krivde in sramote sprašujejo, kaj je z njimi narobe. Stiske takšnih mater in očetov morajo biti izjemno velike. O tem se ne govori in se ne sme govoriti, saj se nadnje vsuje plaz kritik, obtožb in javnega gneva vedno srečnih in izpopolnjenih staršev. Mnogi se ob fotografijah in objavah družin, ki vedno kažejo le popolnoma pospravljena stanovanja, krasne izlete, čudovite otroke in popolno družino, sprašujejo, kaj sami delajo narobe. Sprašujejo se, zakaj oni ne zmorejo vsega in ali so toliko manj sposobni ali nezmožni biti dobri starši. Družba predvsem od mater v današnjih dneh pričakuje nemogoče. Želi si, da je popolna na vseh področjih – popolna žena, uslužbenka, mati, gospodinja – in vse to mora opravljati 'z levo roko' in silnim navdušenjem, sicer je prav gotovo nekaj narobe z njo. Vseskozi se soočamo s splošnim predpostavljanjem, da je imeti otroka najbolj normalna in naravna stvar, ki ne zahteva nikakršnih utemeljitev, če pa otroka ne želimo, bomo morali to odločitev pojasnjevati do konca svojega življenja. Zakaj? Ljudje smo si različni in prav tako različne so si naše ambicije, želje in cilji.

Nekoč mi je sodelavec v eni izmed preteklih služb v pogovoru zaupal, da sam nikdar ne bo postal oče. Da spoštuje mojo odločitev, da sem postala mlada mati, vendar da si on nikakor ne želi postati nekomu starš. Ker izjemno rada debatiram in sprejemam vsakršna mnenja, pa sem ga vprašala, zakaj takšno razmišljanje, saj me je njegov odgovor resnično zanimal. Sama sem si namreč že od nekdaj želela postati mati. Če mi to ne bi uspelo, bi se najbrž vse življenje počutila neizpolnjeno, imela bi občutek, da mi nekaj manjka. Moj sogovornik pa je odgovoril, da enostavno meni, da je prevelik egoist za kaj takega. "Kako to misliš?" sem ga vprašala. Pojasnil mi je, da preprosto ne želi, da bi se zaradi nekoga moral odreči svojemu življenju, ki ga ima izjemno rad takšno, kot je – rad potuje, bere, ustvarja, se druži s prijatelji, v miru pije kavico in spi, kadar si tega zaželi. Zakaj bi izgubo tega tvegal za nekoga, ki ga niti ne želi niti ne pogreša v svojem življenju? In veste, kaj? Razumela sem ga. Povsem. In spoštovala sem njegovo odločitev. Zaradi nje namreč ne bo nihče prikrajšan. Moj prijatelj bo živel tako, kot si želi sam, ob tem pa ne bo posledic za drugo živo bitje. V nasprotnem primeru, ko se za otroka odloči človek, ki tega v resnici nikdar ni želel, pa popusti pritiskom bližnjih, partnerja ali družbe, se kaj hitro zgodi, da posameznik ali družina zapade v duševne težave, alkoholizem, nasilje, osebno stisko ali apatijo. In posledica tega so razbite, nesrečne in neizpolnjene družine ter otroci, ki bodo vse življenje čutili potrebo po ljubezni, pozornosti, odobravanju, a jih od starša najverjetneje nikdar ne bodo v celoti prejeli. 

Biti starš v resnici pomeni biti pripravljen na odrekanje – to je povsem normalno. Starševstvo lahko pomeni tisoče lepih in tisoče težkih trenutkov v enem samem dnevu. Je polno padcev, joka, odrgnjenih kolen, strganih kavbojk, strahu, negotovosti, stresa ... Na drugi strani pa je tudi ogromno mokrih poljubčkov, prvih korakov, prvih besed, močnih objemov in brezpogojne, pristne ljubezni. Tako kot vas ima lahko rad vaš otrok, vas najbrž ne bo imel nikoli nihče na tem svetu. V njegovih očeh ste junak, vsemogočen, izjemen in popoln. In toliko kot je zastrašujočih občutkov, neprestane skrbi in odrekanj, toliko je na drugi strani vsega izjemnega, lepega in ljubezni polnega, zaradi česar marsikdo niti za en sam trenutek ni obžaloval dejstva, da mu je bilo omogočeno izkusiti to izjemno poslanstvo. Pa vendar – bodimo drug drugemu človek, pogovarjajmo se odprto in iskreno, sprejmimo čustva in spoštujmo odločitve. Priznajmo si, da je včasih prekleto težko in da si zaslužimo velik aplavz, ker kljub vsemu nekako držimo vse vajeti v rokah, čeprav se nam kdaj zdi, da bomo zdaj zdaj vse izpustili in razpadli na tisoče delcev. Vsi smo krvavi pod kožo. A če si pomagamo, nudimo oporo drug drugemu in se sprejemamo, bo za vse nas to življenje mnogo lažje – z vsemi vlogami, ki jih imamo. 

Komentarji (27)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Maja Kajza 29. 03. 2023 12.09
Moja sestra je po porodu padla v hudo depresijo. Otroka je odklanjala tudi za dojenje. Ni ga prenesla niti v naročju...zato sem jaz prevzela vso skrb za nečaka. Živel je v moji družini kot naš otrok, enakopravno, ljubljen in tudi dedno odpravljen po smrti svoje mame.
Maja Kajza 29. 03. 2023 12.20
Bi pa želela povedati, da starši nismo lastniki naših otrok. Otroke ne rojevamo zase. Jaz sem vzgojila 4 fante, ki so danes uspešni strokovnjaki vsak v drugi državi. Tako je naneslo. Ni mi žal, da živijo daleč, obogatili so mi znanje in širino življenja, saj imam štiri snahe, štiri jezike, štiri vere in pet vnukov. Moje srce je polno veselja.
Rožice so zacvetele 01. 11. 2021 19.01
+7
Se popolnoma strinjam, otroci ne združujejo partnerjev, je ravno obratno.
Mladen Mladen 01. 11. 2021 18.45
-9
Otroke je lepo imet najlepše mi je bilo ko sem imel otroka z ženo to so bili najlepši časi v mojem življenju potem odrastejo se ti vse podere svet ,kot hiša iz kart otroci odidejo žena se odseli zaradi osebnih stvari denarja,pogodb,ugrabitve,,,,, ,tako da si sedaj iščem pri 50 letih novo ženo katera je še za akcijo da ima vsaj 40 -45 let da narediva še enega.
Reycis 31. 10. 2021 11.42
-7
Razumem, da to ni vsaka stvar za vsakogar. Moja izkušnja pa je zelo pozitivna. Verjamem tudi, da bo večina teh ljudi, ki niso imeli otrok, to na stara leta obžalovala.
ochi 31. 10. 2021 09.43
+7
povsem jih razumem. težko je živeti z vsako resno obvezo, ki se ni izkazala za tisto, v kar smo bili prepričani, da bo. vsak izmed nas je v življenju ubral najmanj eno pot, za katero si želi, da je ni. kdor išče pomen življenja v velikih stvareh, je na dobri poti, da bo razočaran. male stvari, tu se skriva zaklad življenja.
Bibosan 31. 10. 2021 09.09
-2
Ker v preteklosti človek ni imel nadzora nad tem ali bo imel potomce ali ne, je narava s pomočjo kemikalij, ki se v možganih ustvarijo že med porodom, zagotovila materinsko ljubezen, ki preprečuje, da bi mati otroke zapustila ali jim celo kaj naredila. Tako težko je starševstvo. Seveda vladam ustrezajo družine, saj si tako lažje podredijo ljudi, ki so za zaščito potomcev pripravljeni narediti in potrpeti vse. V bistvu pa se človeške družine in njihov namen zagotavljanja delovne sile ne tako zelo razlikujejo od tistih živalskih, v ogradah.
jesenvoyo 31. 10. 2021 11.27
+12
Tudi danes v večini človek nima nadzora ali bo imel potomce ali ne, samo pogled po svetu pove dovolj na to temo. Zakaj po svetu umirajo milijoni otrok od lakote, od povsem neodgovornih staršev, ki se nekontrolirano masovno razmnožujejo brez kakršnih koli zadržkov, ko pridejo otroci na svet jih pa ne morejo na hraniti, ker hrane ni dovolj za vse.
Bibosan 31. 10. 2021 13.16
+4
Vzrok za to so religije
Opazujemvas 18. 03. 2021 20.19
-7
Otroci so nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Ko ga dobiš prvič v roke si res zmeden vendar, ko ga priviješ k sebi, tiste male rokice , nosek ,očke, otrokov vonj, ki ga nikoli ne pozabiš, potem vsa tista zmedenost izgine. Prej pred otrokom se je svet vrtel samo okoli tebe, sedaj je ta svet tvoj otrok, ki je del tebe, nosi tvoj DNK-a in to je tudi vse kar bo kdo od nas pustil za sabo. Starševstvo je nekaj najlepšega, kar se je meni zgodilo, nikoli nisem pomislil ali obžaloval, da sva se skupaj z ženo odločila za otroke in ne bi si mogel predstavljati življenja brez njih.
pomlad14 26. 06. 2021 15.24
+9
Same prazne besede. Če misliš, da otrok predstavlja ljubezen samo zaradi potomstva, potem si še svetlobna leta daleč od tega, kaj pomeni ljubezen do otroka.
oježeš 18. 03. 2021 10.08
+13
Kaj pa prej? Niso bili sposobni misliti na preventivo. Če ne želiš biti starš, ni nič tragičnega, ampak potem se moraš pred spolnim odnosom zaščititi. Potem moralizirati in jamrati ko je prepozno nima smisla. Je pa prav, da smo si ljudje različni ampak zato vseeno ne bi smeli pozabiti kaj si želimo ko je še čas za premislek.
Wolf031 18. 03. 2021 08.44
+6
Pač problem današnjega časa: želijo si otroka, nočejo pa biti mati, želijo si poroke, nočejo pa zakona, ... Kot posledica outsourcajo vzgojo otroka na učitelje, vzgojitelje, itd.. zakonu pa prej ali slej sledi ločitev ...
Dejan Vovk 17. 03. 2021 21.07
-7
Otroci so darilo. Otroci so nepredsavljivo boastvo. Žal mi je, da sem jim izbral tako mamo
oježeš 18. 03. 2021 10.10
+18
Otroci niso darilo, ampak mora biti premišljeno dejanje obeh, tako ženske kot moškega. Če ga ne želiš imeti, potem se moraš zavedati kaj moraš narediti predno ženska zanosi.
Mejduš 17. 03. 2021 18.45
-8
Če imaš otroke to je najleše darilo
oježeš 18. 03. 2021 10.10
+17
Še lepše pa, če ne pozabiš na vzgojo!
hladnajesen 17. 03. 2021 11.07
-7
Ja, materinstvo ni hec. Nosečnost, porod, neprespane noči, bolezen, bolniške odsotnosti. Otroke si moraš želeti, moraš jih imeti rad in zanje je treba skrbeti. Otroci dajejo smisel tvojemu življenju, poleg skrbi ti prinašajo tudi veselje in upanje. Tudi potovanj, brezskrbnega spanja, neprestanih užitkov, se človek nekega dne naveliča. Potem nastopi praznina. Moj bivši šef tudi ni maral otrok. Z ženo jih nista imela. Zviška je gledal na nas, mlade mamice, posmehoval se nam je: češ, a si spet na porodniškem dopustu? Zdaj sta oba stara in na koncu nimata nič. Naveličana se sprehajata naokrog in ne vesta, kaj bi eden z drugim. Tudi na to je treba pomisliti.
majazmaja2 17. 03. 2021 15.05
+12
1. Tudi potovanj, brezskrbnega spanja, neprestanih užitkov, se človek nekega dne naveliča. Potem nastopi praznina. 2. Zdaj sta oba stara in na koncu nimata nič. Naveličana se sprehajata naokrog in ne vesta, kaj bi eden z drugim. hladnajesen: glede na tvoj komentar si vreden / vredna pomilovanja. Ljudje imamo različne stile življenja in če je tvoj tak, da si doma in skrbiš za otroke, ne misli, da ostali obžalujejo / obžalujemo, ker ne. In ne, bivši šef in njegova žena nista zdolgočasena, to si ti le želiš, da bi upravičil(a) svoje neuresničene želje.
hladnajesen 17. 03. 2021 17.30
-10
Zate sem vredna pomilovanja. Jaz ne mislim tako. Zaslužila sem si pokojnino, rodila in vzgojila sem otroke, ki so odrasli in samostojni ljudje. Ni bilo vedno lahko. Ko so bili otroci bolni, sem največkrat vzela dopust. Naredila sem še marsikaj, vendar se ne bom hvalila, ker se mi zdi to brez zveze. Nekateri pa nimajo kaj pokazat, razen tega, koliko so prepotovali in kako so uživali. Zame prazno življenje!
majazmaja2 18. 03. 2021 09.27
+10
Za nas je prazno življenje to, ki si ga živela ti: Kinder, Küche, Kirche model - skrbela si za otroke, (zdolgočasenega) moža (po možnosti poleg ljubice, za katero si se delala, da ne obstaja, ker mora ostati fasada lepa), da je bilo stanobvanje / hiša kot iz škatlice, bila super gospodinja. Edini spomini in uspeh so gospodinjenje in otroci. Naši spomini pa bodo poleg tega, da imamo nekateri otroke, za katere skrbimo, vsebovali še delo, ki ga z veseljem opravljamo in nam omogoča, da z potujemo, razvijamo odnose z drugimi, se družimo, izobražujemo, celostno rastemo in se razvijamo v osebe, ki jim ni edino vodilo Kinder, Küche, Kirche. Če ti paše, super, ampak nikakor pa ne misli, da ljudje, ki nimajo otrok, živijo prazno življenje, ker ga ne. Živijo izjemno polno življenje. Takega, kot si ga nekje globoko v podzavesti želite, pa ne upate realizirati. Zato raje sediš za mizo in razmišljaš, kaj skuhati za nedeljsko kosilo, da bo bolje kot pri sosedu ali hčerini / sinovi tašči.
x2f3y1q0đ5 18. 03. 2021 11.01
-2
Sam sicer ne želim otrok, ker sem lene narave. Ampak kako si napisala, da celostno rastemo tisti, je pa smešno, ker v resnici ne. Spremljanje razvoja otroka ti odpre poglavja, ki jih kot ne-starš sploh ne opaziš. V bistvu pričneš razumevati vzgojne procese človeka. Zelo verjetno je odličen vodja tisti, ki popolnoma razume procese vzgoje/manipulacije človeka. No z izobraževanjem si pa spet mimo brcnila. Izobraževanje je lahko precej aktiven proces, čeprav ga večina ljudi obravnava pasivno in naklada o svoji izobraženosti, čeprav dejansko nima pojma. Vsekakor pa je odlično imeti znanja, ampak gre za trdi delo in odrekanje... No da strnem vso zadevo, sam bi vsekakor imel otroke, če bi si lahko privoščil služkinje. Ne nakladajte o polnem življenju. To ni polno življenje, če nisi uspel skozi vse aspekte življenja, ampak to pač uspe le najbolj sposobnim. Sam sem se sprijaznil, da določene stvari žrtvujem. Pišite realnost, ne da se slepite in se delate fini. Smisel življenja je uživanje...
x2f3y1q0đ5 18. 03. 2021 11.08
-2
@majazmaja2, v resnici govoriš o odrekanju in ne o polnem življenju. Ne spadaš pod kategorijo najbolj sposodnih. Sam bom žrtvoval tudi partnerstvo, ker potroši preveč časa.
WaX P 18. 03. 2021 11.37
+11
Sem hotel že komentirati izjave hladnejeseni, ampak vidim, da si na zelo lep način pokril/a vse, kar sem hotel povedat.
DonNnn 24. 02. 2022 19.57
+0
Ti maja pa si ena glupacha :D govoris eno delas drugo, glede na tvoje dolgse spise bi pa rekel da teb nekej podzavestno fali , In eno in drugo :)
heartbreaker 17. 03. 2021 10.30
+16
še kako dober to razumem.
medusa 17. 03. 2021 10.14
-3
Ogromno je oseb ,ki s svojo ne-samozavestjo skušajo z otrokom prikleniti partnerja v vezi . Želeli ste prenašajte . Uničil ji je life in sedaj naj je svojo vročo župo.
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Spremeni nastavitve piškotkov Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 1052