Zakaj smo novembra starši pogosto bolj utrujeni in razdražljivi?

Novembra se jutra začnejo pozneje svetliti, popoldne pa se hitro stemni. Če večino dneva preživimo v službi, šoli ali vrtcu, lahko mine skoraj ves dan, ne da bi bili dlje časa na naravni svetlobi.

Ameriški Nacionalni inštitut za duševno zdravje pojasnjuje, da nekateri ljudje v jesenskih in zimskih mesecih občutijo spremembe razpoloženja, ko se dnevi skrajšajo. Pri sezonski depresiji so lahko med simptomi tudi zmanjšana energija, utrujenost, razdražljivost, težave s koncentracijo in spremembe spanja. Raziskovalci te pojave povezujejo tudi s spremembami v telesnih procesih, ki uravnavajo spanje in razpoloženje.

To seveda ne pomeni, da ima vsak utrujen starš sezonsko depresijo. Lahko pa manj svetlobe prispeva k občutku, da imamo manj energije in da se po napornem dnevu težje poberemo.

Za starše je to še posebej zahtevno, saj se ob koncu delovnega dne njihove obveznosti pogosto šele zares začnejo: priprava večerje, domače naloge, kopanje, pospravljanje in uspavanje otrok.

Ko smo neprespani ali izčrpani, je težje mirno odreagirati na stvari, ki nas sicer ne bi tako zmotile. Otroško zavlačevanje, glasno prepiranje med sorojenci ali zavrnitev večerje se lahko zdijo veliko bolj naporni, če smo že na koncu z močmi.

V takšnih trenutkih se lahko odzovemo ostreje, povzdignemo glas ali nas zmoti že najmanjša malenkost. Pozneje nam je lahko žal, da smo se odzvali tako burno.

Pomembno je razumeti, da utrujenost ne opravičuje žaljivega ali nasilnega vedenja, pomaga pa pojasniti, zakaj je včasih težje ohraniti mirnost. Namesto da se obtožujemo, si lahko zastavimo bolj koristno vprašanje: Kaj mi trenutno jemlje največ energije in kaj bi mi pomagalo, da bi jo vsaj delno povrnil oziroma povrnila?

Včasih je odgovor več spanja. Drugič pomoč pri gospodinjstvu, manj obveznosti ali preprosto pol ure, ko nam ni treba skrbeti za nikogar drugega.

November ni le mesec krajših dni. Za številne družine je tudi čas, ko se začnejo priprave na praznični december, razmišljanje o darilih, načrtovanje obiskov, šolskih dogodkov in družinskih srečanj.

Strokovnjaki opozarjajo, da lahko praznična obdobja prinesejo več občutka odgovornosti, finančnih skrbi in pritiska, da moramo za druge narediti še več. Čeprav so lahko prazniki prijetni, se lahko zaradi pričakovanj in številnih opravil počutimo preobremenjene.

Pri starših se to pogosto pokaže kot seznam nalog, ki se nikoli zares ne konča. Poleg službe in skrbi za otroke je treba razmišljati še o darilih, družinskih obiskih, praznični hrani in vsem, kar naj bi bilo do konca leta opravljeno.

Težava ni nujno v tem, da imamo preveč radi praznike ali da si ne znamo organizirati časa. Včasih si preprosto naložimo več, kot zmoremo, ker želimo, da bi se vsi počutili lepo in da ničesar ne bi pozabili.

V hladnem, deževnem ali meglenem vremenu je razumljivo, da se nam ne ljubi vsak dan na dolg sprehod. Tudi otroci več časa preživijo v notranjih prostorih, zato je lahko doma več hrupa, nemira in prepirov.

Ameriško psihološko združenje poudarja, da lahko telesna dejavnost pomaga izboljšati počutje in spanec ter zmanjšati čas, ki ga preživimo sede. Tudi britanski NHS pri obvladovanju sezonskih težav priporoča, da gremo čez dan čim večkrat na naravno svetlobo in ohranjamo redno telesno dejavnost.

Ni treba, da se vsak november spremeni v tekmovanje v številu korakov. Že kratek sprehod, pot v vrtec peš, igra na prostem ali nekaj minut gibanja lahko pomenijo prijeten odmik od domačega vrveža. Tudi če je zunaj oblačno, je lahko dnevna svetloba koristna.

Starši pogosto opazimo, da smo utrujeni, šele ko postanemo razdražljivi. Do takrat pa poskušamo opraviti vse, kar je treba, in pogosto preskočimo lastne potrebe.

Morda si rečemo, da moramo biti potrpežljivi, da morajo otroci imeti vse pripravljeno, da mora biti dom urejen in da ne smemo nikogar razočarati. Ko se takšna pričakovanja združijo z manj energije in številnimi obveznostmi, lahko postanejo veliko breme.

Večerja je lahko preprostejša, pospravljanje lahko počaka, kakšna dejavnost pa ni nujna. Ni treba, da je vsak družinski dan popoln, da bi bil dober.

Tudi otroci ne potrebujejo starša, ki nikoli ne izgubi potrpljenja. Potrebujejo odraslega, ki se zna po napornem trenutku ustaviti, prevzeti odgovornost za svoj odziv in znova vzpostaviti stik z njimi.

Ujemimo nekaj dnevne svetlobe. Če je mogoče, se odpravimo ven v času, ko je še svetlo. Tudi kratek sprehod med odmorom ali po službi je lahko dober začetek.

Poenostavimo vsakdan. Izberimo, kaj je res nujno, in si dovolimo, da nekatere naloge počakajo. Prazniki ne zahtevajo popolnega doma ali neskončnega seznama priprav.

Prosimo za konkretno pomoč. Namesto da čakamo, da bo kdo sam opazil našo izčrpanost, lahko partnerju ali bližnjim povemo, kaj potrebujemo: prevzem otrok, pripravo večerje ali uro zase.

Poskrbimo za spanec in gibanje. Kolikor je mogoče, ohranjajmo približno enak čas odhoda v posteljo in vstajanja. Redno gibanje lahko pomaga pri počutju in spanju, čeprav ne more nadomestiti počitka, ki ga resnično potrebujemo.

Ko izgubimo potrpljenje, popravimo odnos. Če smo na otroka povzdignili glas, se lahko opravičimo in mu pojasnimo, da smo bili preobremenjeni, vendar to ni njegova krivda. S tem ne izgubljamo starševske avtoritete, temveč otroku pokažemo, kako prevzamemo odgovornost za svoja čustva.

Občasna utrujenost ali slabši dan še ne pomenita, da je z nami kaj narobe. Če pa so potrtost, razdražljivost, pomanjkanje energije ali izguba zanimanja za stvari, ki so nas prej veselile, izraziti in vztrajajo večino dni vsaj dva tedna, je smiselno poiskati strokovno pomoč.

Strokovnjaki opozarjajo, da je lahko sezonska depresija več kot običajna zimska otožnost. Če se težave ponavljajo v istem delu leta ali začnejo vplivati na odnose, delo in vsakodnevno delovanje, se pogovorimo z osebnim zdravnikom ali strokovnjakom za duševno zdravje.

Novembra nam torej ni treba postati popolni mojstri obvladovanja stresa. Včasih je dovolj, da prepoznamo, da smo utrujeni, zmanjšamo pričakovanja in si dovolimo sprejeti pomoč. Bolj miren družinski vsakdan se pogosto ne začne z več truda, temveč z manj pritiska, da moramo vse zmogli sami.