Zakaj se sorojenci spominjajo istega otroštva tako različno?

Odraščali so v isti hiši, z istimi starši in znotraj iste družine, pa vendar lahko svoje otroštvo opisujejo zelo različno. Eden se spominja doma kot varnega in ljubečega, drugi predvsem napetosti. Eden je očeta doživljal kot strogega, drugi kot človeka, na katerega se je lahko vedno obrnil. To ne pomeni, da eden od njiju pretirava ali da se drugi spominja napačno. Sorojenci si delijo družinsko zgodovino, vendar znotraj nje nimajo povsem enake izkušnje.

Že nekaj let razlike med otrokoma lahko pomeni precej drugačne življenjske okoliščine. Ob rojstvu prvega otroka sta starša mlajša, manj izkušena in bolj negotova. Ko pride drugi ali tretji otrok, imata več izkušenj, lahko pa tudi več obveznosti, drugačno finančno situacijo ali manj časa. 

Vmes se lahko zgodijo selitev, izguba službe, bolezen, smrt v družini, partnerska kriza ali obdobje večje stabilnosti. Tudi starši se skozi leta spreminjajo - nekatere stvari začnejo razumeti drugače, postanejo mirnejši ali pa se znajdejo pod večjim pritiskom. 

Zato trditev "imela sva iste starše" drži, vendar ne pove celotne zgodbe. Vsak otrok jih je srečeval tudi v nekoliko drugačnem obdobju njihovega življenja.

Otroci se med seboj razlikujejo že po temperamentu, občutljivosti, načinu odzivanja in potrebah. Otrok, ki se hitro prilagodi novim situacijam, lahko isto družinsko okolje doživlja drugače kot sorojenec, ki je bolj previden, intenzivneje doživlja spremembe ali potrebuje več predvidljivosti.

Tudi starši se na različne otroke ne odzivamo popolnoma enako. Z enim se lažje ujamemo, vedenje drugega nas lahko hitreje spravi v stisko ali v nas prebudi nekaj, česar sami ne razumemo povsem.

To ne pomeni nujno, da ima starš enega otroka raje, temveč da je odnos vedno dvosmeren in da se med vsakim staršem in vsakim otrokom oblikuje nekoliko drugačna dinamika.

V nekaterih družinah se skozi leta oblikujejo precej prepoznavne in jasne vloge. Eden od otrok postane "priden in odgovoren", drugi "občutljiv", tretji "tisti, ki vedno povzroča težave". Takšne oznake niso vedno izrečene na glas, vendar lahko vplivajo na to, kaj se od posameznega otroka pričakuje in kako odrasli razumejo njegovo vedenje. 

Tudi sorojenci se odzivajo drug na drugega - če denimo eden zavzame veliko prostora, se drugi lahko nauči umikati. Če je eden pogosto v težavah, lahko drugi postane tisti, za katerega "nikoli ni treba skrbeti". Tako otroci ne odraščajo samo v odnosu s starši, ampak tudi v družinskem sistemu, v katerem vsak postopoma išče svoje mesto.

Ko odrasli govorimo o otroštvu, ne predvajamo natančnega in objektivnega posnetka dogodkov. Nekatere ohranimo zelo živo, druge pozabimo, pomen posameznih izkušenj pa se lahko skozi življenje tudi spreminja. Dva otroka sta lahko prisotna ob istem družinskem dogodku, pa si ga zapomnita drugače. 

Eden je bil star šest let, drugi dvanajst. Eden je razumel, kaj se dogaja, drugi ne. Nekoga je dogodek neposredno zadeval, drugi ga je opazoval od daleč. Zato različni spomini sami po sebi še ne povedo, kdo ima prav. V družinskih pogovorih je včasih koristneje vprašati, kako je nekdo določeno obdobje doživljal, kot pa dokazovati, kaj se je v resnici zgodilo.

Prav tu se med odraslimi sorojenci pogosto zaplete. Ko eden prvič pove, da je določeno obdobje doživljal kot težko, ga lahko drugi popravi: "Saj ni bilo tako hudo. Jaz se tega sploh ne spomnim."

Takšen odziv je razumljiv, saj pripoved sorojenca lahko zamaje tudi našo predstavo o lastni družini ali starših. Toda dejstvo, da sami nečesa nismo doživeli na enak način, še ne pomeni, da izkušnja drugega ni bila resnična zanj. Enako velja v drugo smer. Težka izkušnja enega otroka ne pomeni nujno, da mora tudi drugi svoje otroštvo razumeti kot težko. V isti družini lahko obstajata obe zgodbi.

Eden zahtevnejših delov odraslih sorojenskih odnosov je sprejeti, da skupna družinska preteklost ne pomeni nujno tudi enakega doživljanja te preteklosti. Različni spomini sami po sebi še ne pomenijo, da eden od sorojencev govori resnico, drugi pa se moti. Lahko odražajo različne odnose, razvojna obdobja, položaje v družini in pomen, ki so ga posamezne izkušnje imele za vsakega od njih. 

Zato ni vedno najpomembneje doseči soglasja o tem, kakšno je bilo njihovo otroštvo, pomembno je tudi prepoznati, da sta lahko dva otroka odraščala v isti družini in jo kljub temu doživljala precej različno. Skupna družinska zgodovina namreč ni nujno tudi enaka osebna izkušnja.

Viri: Greater Good Science Cneter / Psychology Today / Psychcentral