'Dala sem mu vse ... pa me ignorira!' – Zakaj otroci pretrgajo stik s starši?

Zakaj se to dogaja? Zakaj otroci pozabijo, kdo je skrbel zanje, ko so bili nemočni? Zakaj se ne zahvalijo, ne pokličejo, ne vprašajo: "Kako si?"

Odgovori niso enostavni – in pogosto niso prijetni. A razumevanje teh razlogov nam lahko pomaga graditi bolj zdrave odnose, tako z otroki kot s samimi seboj.

Če otrok odrašča v okolju, kjer so vse njegove potrebe nenehno izpolnjene – topla hrana, čista oblačila, red v hiši, mama, ki vse ve in vse uredi – tega ne dojema kot nekaj posebnega. To postane njegov normalni vsakdan.

Skrb preide v navado in se izgubi iz zavestne pozornosti. Kot voda iz pipe ali svetloba iz žarnice – nihče se ne zahvali, dokler vse deluje. Tako tudi starševska ljubezen postane samoumevna. Opazi se šele, ko je ni več.

In ko starš končno izrazi željo po pozornosti ali pomoči, otroku sploh ne pride na misel, da bi moral kaj vrniti – saj se mu zdi, da ni bilo nič posebnega.

Veliko staršev živi po načelu: Otrok je moje vse. A če je otrok vse, kdo potem ste vi?

Če vso svojo identiteto in energijo posvetite izključno otroku, ta ne razvije zavesti, da ima tudi starš čustva, potrebe in meje. Verjame, da boste vedno tam, da boste vse naredili – in nikoli ne razvije spoštovanja do vas kot posameznika.

Tako odrasel otrok redko pomisli, da mama morda potrebuje toplo besedo ali da oče pričakuje vprašanje, kako se počuti. Zanj ste ozadje, ne oseba.

Starši, ki nenehno nadzorujejo – Ne hodi tja, Ne druži se z njim, Uči se, kar ti rečemo – to pogosto počnejo iz strahu ali želje po zaščiti. A otrok takšno vedenje dojema kot omejitev.

Ko odraste, ne bo iskal vaše bližine, temveč svobodo. Skrb, ki mu je odvzela samostojnost, bo ostala v spominu kot nekaj dušečega, ne ljubečega. Namesto hvaležnosti se bo pojavil odpor.

Stavki, kot so: Zaradi tebe nisem spala, Vse sem ti dala, Če ne bi bilo tebe, bi lahko imela svojo kariero, niso redki. Izrečeni so v jezi, žalosti ali obupu. A otrok jih sliši kot očitek, dolg, ki ga nikoli ne more poravnati.

Namesto hvaležnosti začuti krivdo, nelagodje – ali celo jezo. Hvaležnost, ki raste iz pritiska ali dolžnosti, ni resnična. In pogosto se tej čustveni obremenitvi odrasli otrok raje izogne – tudi tako, da se od staršev oddalji.

V družinah, kjer oče ne reče hvala za kosilo, mama vse opravi tiho, otroci pa vse dobijo brez priznanja – se hvaležnost preprosto ne razvije.

Otrok ne zna reči: Hvala, ker si vstajala zgodaj, da sem imel zajtrk. Ne zato, ker je nehvaležen, ampak ker tega ni nikoli slišal. Kar se ne izreče, ne obstaja. Tudi hvaležnost.

Stavki kot: Ti si najpametnejši, Zaslužiš si le najboljše, Poseben si krepijo otrokovo samozavest – a če pretiravamo, vzgajamo ego. Otrok verjame, da se vse vrti okoli njega, in pričakuje, da bo tako ostalo tudi, ko odraste.

Ne pomisli, da mama morda ni dobro ali da oče težko vstaja. Ne vidi razloga, da bi poklical brez posebnega namena – saj misli, da je pozornost nekaj, kar mu pripada.

Ponosna sem nate, ko imaš petice, Rad te imam, ko si priden – zveni kot pohvala, a gre za pogojno ljubezen. Otrok se nauči, da mora biti tak, kot si ga želite, da bi bil ljubljen.

Sčasoma se takega pritiska naveliča. Ko odraste, želi zbežati od tistih, ki so ga stalno ocenjevali. In v tej potrebi po svobodi pogosto pozabi na vse, kar ste mu dali.

Ne pričakujmo, da se bodo otroci sami spomnili. Vzpostavimo iskren, spoštljiv odnos.

Dajmo ljubezen brez pogojev, a tudi postavimo meje, ki bodo učile spoštovanja.

Zahvaljujmo se tudi mi – partnerju, otrokom, prijateljem – da bodo otroci hvaležnost videli v praksi.

Ne izgubimo sebe. Če smo izpolnjeni kot posamezniki, bodo tudi odnosi bolj zdravi.

In predvsem – ne pričakujmo hvaležnosti kot dolžnosti, ampak jo ustvarimo z bližino, zgledom in iskrenostjo.

Vir: kurir.rs