"V kolikor se težav otroka ne zazna, se jim ne nameni ustrezne pozornosti in se čaka, da gredo mimo, se v mladosti lahko razvijejo hude oblike anksioznosti, ki jih sproži vsakokratno srečanje z določenimi osebami, mesti ali dogodki," opozarja terapevt Radovan Radetić. Več o tem si lahko preberete v nadaljevanju.
Mnogi otroci so ob nedavnih poplavah doživeli šok ... Kako se lahko travmatična izkušnja pozna na vedenju otroka? Ali so posledice lahko dolgoročne?
Nedavni travmatični dogodki, povezani s poplavami in neurjem v večjem delu Slovenije, bodo različno vplivali na otroke, primerno njihovi starosti, izkušnjam, pogojem odraščanja, moči družine. Nekateri otroci, še posebej starejši ne bodo kazali posebnih znakov travmatiziranosti, lahko, da bodo celo v oporo staršem.
Drugi otroci bodo opazovali starše, njihovo vedenje, čutenje in odzivnost in svoje vedenje temu primerno prilagodili. Številne otroke pa bodo travmatični dogodki zelo prizadeli, jih ohromili in pri njih razvili občutek strahu.
Najbolj pogosta posledica tako zaznanega strahu je separacijska anksioznost, ki jo sicer srečamo pri otrocih že ob veliko manj stresnih situacijah in je pogosto prehodnega značaja. Motnja se lahko razvije tudi pri drugih otrocih, ki niso bili neposredno soočeni z neurjem, so pa njegovo razsežnost in posledice spremljali preko medijev, pogovora staršev in drugih odraslih v njihovem okolju.

Kako se kaže separacijska anksioznost?
Separacijska anksioznost se pri otrocih kaže na način, da je otroke strah biti same, skrbi jih, kaj se bo zgodilo njim ali njihovim staršem, prijateljem, otroci tožijo nad bolečinami v trebuhu, imajo drisko, glavobole. Zvečer pred spanjem otroci nočejo sami v posteljo, želijo, da so starši zraven, dokler ne zaspijo, imajo nočne more, ki jih pogosto zbujajo in zaradi katerih prihajajo k staršem v posteljo. Otroci začnejo zavračati druženje z drugimi otroci in želijo biti v bližini svojih staršev, še posebej v večernih urah.
Separacijska anksiozna motnja lahko postane zelo resna zadeva, saj se bliža začetek šolskega leta, s čimer se bodo težave otroka stopnjevale. Otrok lahko začne zavračati odhod v šolo, podaljšano bivanje, interesne dejavnosti. Lahko se pri njem pojavi problem zadrževanja blata, mokrenja v posteljo, nespečnost, izguba apetita ali pretirana ješčnost.
Čez čas ali istočasno se lahko razvijejo panični napadi, ki hromijo mladostnikov osebnostni razvoj in se prenesejo v odraslost. Omenjenim motnjam se pridružijo še druge težave, še posebej obsesivna motnja, strah pred vodo, temo in podobno. Spomini, povezani s travmatičnimi čustvenimi izkušnjami, so trajni, kot v marmor vklesani. Življenje osebe postane sila zahtevno in se brez strokovne pomoči ne uredi.
Kakšna čustva pogosto doživlja otrok v takih primerih?
Ena primarnih potreb otroka in ne le otroka je potreba po varnosti. Ko je naša varnost ogrožena, se pojavi strah, pogosto žalost za izgubljenim. Strah nas mobilizira v smeri iskanja varnosti, vendar se pri tem srečujemo z različnimi odzivi: lahko zamrznemo, napademo ali zbežimo.
Temu primerno se bo kazalo vedenje in čustvovanje otrok, deležnih travmatične izkušnje: pri otrocih, ki bodo negibni, se bo pojavil jok, negotovost, se bodo tresli, polulali ali pokakali v hlače, otrpnejo.
Otroci, katerih odziv bo napad, bodo postali agresivni do sorojencev, drugih otrok, staršev. Ti bodo kričali, grozili z odhodom, zmerjali, uničevali stvari.
Tretja oblika odziva sili otroke stran. Otroci se ne upajo obiskovati hrupnih mest, strah jih je množice ljudi, vode, neurja, dežja, strel in podobno. Njihova vedenja postanejo zelo zahtevna.Občasno se pri zelo ranljivi skupini otrok lahko pojavi posttravmatski stres kot posledica hude travmatske izkušnje. Tovrstno težavo je potrebno reševati takoj.
Dolgotrajna žalost otrok, ki je le-ti ne predelajo, pa lahko preraste v razočaranje, obup, s čemer se tlakuje pot nastanku depresije, ki vztraja v odraslost.
Kaj v takih trenutkih otrok najbolj potrebuje?
Za otroka so najbolj pomembni starši. Otrok jih opazuje, sledi njihovim pogovorom, povzema njihova mišljenja in odzive na nastalo situacijo, Ko otrok pri staršu prepozna strah, negotovost, izgubljenost, tudi sam postane zaskrbljen, prestrašen, ohromljen. Ali pa si začne pretirano prizadevati, da bi pomagal staršem, s čemer prikriva svoj lastni strah, saj ne more poskrbeti niti zase. Pri tem je za mlajše otroke izrednega pomena čustveni in vedenjski odziv matere na travmatični dogodek, za nekoliko starejše pa odziv očeta.
Kako mu lahko kot starši pomagamo?
Starši otroka lahko navdihnemo z lastnim optimizmom, močno držo: "Mi smo Kovačevi in to, kar se je zgodilo, nam ne more do živega! Še lepšo hišo bomo zgradili, kaj pa!" To je najmočnejše sporočilo, ki ga otrok dobi od staršev in ki mu bo verjel, če bo drža staršev temu sledila.
Tovrstna sporočila otrok ponotranji, jih odnese s seboj v odraslost in mu pridejo prav, ko se kasneje znajde v podobnih težkih situacijah. Pretirane tolažbe, zanikanje in prikrivanje tega, kar se je zgodilo, pogovori o nastali situaciji stran od otroka in podobno ne koristijo otroku. Pokončna dejanja pa.
In kako lahko starši pomagajo sebi, še posebej, če so tudi sami v hudi stiski?
Tako hudih travmatičnih izkušenj, ko izgubiš vse ali večino premoženja, ko te je na smrt strah, kaj se bo zgodilo s teboj in z družino, človek v življenju ne doživlja pogosto. Svojega odziva na nastalo situacijo se starši niso imeli priložnosti naučiti, zato so njihovi odzivi pogosto refleksni, so izraz njihove osebnostne opremljenosti.
Nekateri starši bodo postali depresivni, se začeli zapirati v vase, umikati od ljudi, celo od članov družine. Življenje za njih ne bo več imelo smisla. Drugi starši, jezni, očitajoči in razočarani, se bodo zatekli v alkohol. Nekateri bodo poiskali dodatno tolažbo v Bogu in se prepustili njegovi milosti. Večina ljudi pa bo po začasnem šoku, jezi in nemoči le poprijela za metlo in lopato in rekla: Gremo naprej! Pomembno je, da smo živi, ostalo bomo uredili.
Če se znotraj družine razvije občutek nemoči, brezperspektivnosti, strahu in negotovosti ali če ji grozijo hudi konflikti, očitki in nasilna vedenja posameznih članov, je potrebno poiskati ustrezno strokovno pomoč. Pomoč je dobrodošla tudi kot preventiva pri preprečevanju razvoja neustreznih odnosov, ki lahko pripeljejo do razpada družine. Še posebej takrat, ko so v družini majhni otroci.

Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV