Moj ati je bil in ostaja moj človek – ganljiva izpoved slovenske voditeljice

Tanja Kocman je na družbenih omrežjih delila ganljiv zapis ob rojstnem dnevu svojega pokojnega očeta. Ob fotografiji iz otroštva je zapisala: "Danes ima rojstni dan moj ati. Lahko bi rekla, da bi imel, a zame ga ima. Nikoli ga ni rad praznoval, ker je imel tehten razlog. A je pustil, da ga praznujemo skupaj, ker je vedel, da nam to pomeni toliko več ... In ... ne bom pisala o tem, kaj mi moj ati pomeni, ker to je med nama. Lahko vam povem, kako ga pogrešam, a upam, da me razumete."

Simpatična voditeljica in komičarka  je še priznala, da svoje občutke do očeta ohranja zase, a hkrati poudarila, kako močno ga pogreša: "Moj ati je bil in ostaja moj človek ... Pomembni so moji ljudje, moja bitja, moje srce."

Pod fotografijo so sledilci delili tudi svoje ganljive zgodbe o tem, kako pogrešajo svoje bližnje:

"Draga Tanja, razumem in vem, kako boli ... Vsak žaluje po svoje, na svoj način in tako je prav."

"Vem, kako vam je ... Ko izgubljaš korenine, se ti svet močno zamaje ..."

"Moj oče, ki sem ga izgubila lani, je bil moj steber, kažipot in opora. Pogrešam ga."

Žalovanje je naraven odziv na izgubo nekoga, ki vam je pomemben. Ni bolezen ali problem, ki bi ga bilo treba "popraviti", niti ni določen časovni okvir, v katerem naj bi žalovanje potekalo. Postopoma bolečina oslabi, mnogi ponovno najdejo sposobnost živeti naprej, a vsaka oseba to doživlja po svoje.

Ko nekdo umre, se lahko prvi odzivi zelo razlikujejo: šok, odmaknjenost, neverica, olajšanje (na primer, če je bila oseba dolgo hudo bolna). Ni "pravega" načina, kako se morate počutiti ali obnašati. Pomembno je biti prijazen do sebe in si dovoliti čas za žalovanje.

Ljudje žalujemo zelo različno: vsi ne jokamo, vsi ne občutimo intenzivne žalosti, nekateri občutijo olajšanje, nekateri otopelost ali jezo. Če vidimo, da se nekdo "bolje drži", to ne pomeni, da čuti manj; vsak ima svojo pot.

Tudi po smrti osebe odnos ne preneha. Ohranitev spomina na pokojnika je ključna: to lahko dosežemo s pogovori, fotografijami ali osebnimi rituali, ki nas povežejo z izgubljeno osebo.

Sčasoma se mnogi naučijo živeti brez osebe, ki je umrla. To ne pomeni, da jo pozabijo ali da bolečina izgine, ampak da se bolečina spreminja in prilagaja. Čas, ki ga posameznik potrebuje za prilagoditev, ni enak za vse; ni "pravilnega" trenutka, kdaj naj bi bilo žalovanje končano.

Pomembno je skrbeti zase: poskrbeti za počitek, hrano, spanec in čustveno podporo. Pomaga lahko tudi iskanje pomoči pri svetovalcih ali podpornih skupinah.

Vsak človek žaluje na svoj način. Ni pravilnega ali napačnega načina, ni univerzalnega časovnika za žalovanje, ne obstaja "normalna" hitrost premikanja naprej. Pomembno je dovoliti si občutke in poiskati poti, ki za nas delujejo, ne da bi svojo pot primerjali z drugimi.

Vir: Marie Curie – Grieving in your own way