Ob tej priložnosti je Zveza Anita Ogulin ob 10. obletnici programa Dobro sem pripravila tudi konferenco, na kateri so strokovnjaki poudarili ključno vlogo pristnih medosebnih odnosov in starševske prisotnosti pri krepitvi duševnega zdravja najmlajših.
Še pred samim dogodkom pa so svoja razmišljanja, mnenja in nasvete z nami delili Monika Erjavec Bizjak, magistra zakonskih in družinskih študij ter izvajalka programov s področja duševnega zdravja na Zvezi Anita Ogulin; Emina Jurić, diplomantka psihosocialne pomoči, svetovalna delavka na OŠ Prule in zastopnica Zavoda Dovolj dobri; Maja Novljan, prof. pedagogike in sociologije, svetovalna delavka na OŠ Brezovica pri Ljubljani; Melita Kristan Leva, univ. dipl. pravnica in strokovna delavka na CSD II; ter dr. Andrej Omulec, zakonski in družinski terapevt ter predavatelj na Fakulteti za uporabne družbene študije.
Katere so prve spremembe v vedenju ali razpoloženju, ki lahko kažejo na duševno stisko otroka ali mladostnika – zlasti v kontekstu osamljenosti ali pomanjkanja pristnih odnosov?
Monika Erjavec Bizjak nam je razložila, da so spremembe pomemben pokazatelj, da otrok prehaja razvojne faze. Otroci in mladostniki skozi življenje prehajajo različne faze, zato so telesne, čustvene, socialne in vedenjske spremembe povsem normalne: "Vendar je ključno, da prepoznamo tiste spremembe, ki otroka ali mladostnika ujamejo v nemoč, stisko in strah. Treba je odreagirati, ko se otrok začne umikati iz okolja, ki mu je bilo prej ljubše – na primer odnosov in hobijev – in se zateka v svet, ki mu prinaša navidezno varnost." Najpogosteje je to zaslonska tehnologija, kot so videoigre in spletne skupine vplivnežev, ali pa pretirana prilagoditev vrstniški skupini. "V teh interakcijah otrok išče potrditev in pripadnost, vendar iz tega pogosto izhaja občutek osamljenosti, saj varno navezanost išče v nepristnih, celo nevarnih odnosih."
Kako lahko starši ločijo med običajnimi razpoloženjskimi nihanji in resnejšimi znaki stiske, ki lahko izvirajo iz preobremenjenosti, digitalne odtujenosti ali socialne izolacije?
Monika Erjavec Bizjak: "Staršem pomaga razumevanje mladostništva kot obdobja posebnega razvoja možganov. Njihov limbični sistem je zelo aktiven, kar povzroča pogosta čustvena nihanja, hkrati pa je raven dopamina – hormona zadovoljstva, motivacije in užitka – nizka, kar vodi v izgubo fokusa in motivacije. Zato je pogosto vse 'brez veze' in 'kar neki'," je poudarila ter dejala, da morajo starši ponotranjiti delovanje mladostniških možganov, da se lažje vživijo v doživljanje otroka ter z njim živijo na povezan in sočuten način, ki otroku daje občutek pripadnosti: "V takšnem odnosu bomo lažje prepoznali, kdaj otrok doživi zdrs v tvegana vedenja, odnose ali prepričanja."
Dr. Andrej Omulec je poudaril, da je pomembno, da starš ostane miren in se zaveda, da je otrok v stiski. Zaradi nezadostne dozorelosti možganov, ki dozorijo šele pri 25 letih, otroci in mladostniki ne znajo ustrezno obvladovati svojih čustev: "Starši morajo prisluhniti otroku in prepoznati njegove čustvene potrebe, tudi če jih ne zna verbalizirati. Najprej ga je treba umiriti, saj v afektu otroka ne moremo vzgajati. Ko je miren, mu lahko dopovemo, kaj je storil narobe. Pomembno je, da starša sodelujeta in postavita skupne meje, saj otrok, ko vidi složnost, ne išče zaveznika pri enem od staršev."
Prav tako je ključno zavedanje, da lahko otroka vedno znova pridobimo v odnos, saj otroci hrepenijo po njem. Če starš prekine odnos in je užaljen, je vračanje težje. Z vztrajnostjo in zavedanjem lastnih občutkov starševske povezanosti lahko vzpostavimo boljši stik in pomagamo otroku pri obvladovanju čustvenih izbruhov.
Kaj lahko starši naredijo v vsakdanjem življenju, da okrepijo pristne odnose z otrokom/najstnikom in s tem prispevajo k njegovemu duševnemu zdravju?
Emina Jurić: "Starši lahko že s svojo iskreno prisotnostjo in pozornostjo veliko pripomorejo. Biti resnično v trenutku z otrokom, si vzeti čas za pogovor ali skupno dejavnost brez motenj in hitenja. Pomembno je, da otroka poslušamo z razumevanjem in mu pokažemo, da mu zaupamo." Majhne geste, kot so pohvala, objem ali preprosto vprašanje 'Kako si?', lahko veliko pomenijo. Takšna toplina in odprtost krepita občutek povezanosti, kar otroku pomaga ohranjati notranji mir in samozavest.
Monika Erjavec Bizjak: "V vsakodnevnem življenju otroku nudimo priložnosti za sprožanje dopamina – na primer sonce, šport, igro. Otrok ne sme imeti v življenju samo šole, ampak mora imeti tudi druge aktivnosti, ki ga pritegnejo." Pomembno pa je, da ne pritiskamo – spremembe dosežemo le s čustvenim stikom in pristnostjo.
V kolikšni meri starševska prisotnost, odprt pogovor in čustvena povezanost vplivajo na duševno počutje otrok – posebej v dobi digitalnih motenj in stalne dosegljivosti?
"Starševska prisotnost, odprtost in čustvena povezanost imajo velik vpliv. V času, ko smo obdani z zasloni in motnjami, je še posebej dragoceno, da smo starši prisotni ne le fizično, ampak tudi čustveno. Ko otrok začuti, da ga starš posluša in razume, se počuti varno in sprejeto," je poudarila Emina Jurić ter dodala: "Odprt pogovor otroku pomaga izražati čustva in graditi zaupanje. V današnjem svetu, kjer tehnologija pogosto oddaljuje ljudi, čustvena povezanost ohranja toplino, mir in občutek pripadnosti."
Andrej Omulec pa je dodal, da so starševska prisotnost, sočutje in povezanost ključni za duševno počutje otrok, še posebej v digitalni dobi. Ko starši čustveno podpirajo otroke in se zanimajo za njihove občutke, otroci razvijejo večjo samozavest in sposobnosti za obvladovanje stresa: "Sočutje omogoča otrokom, da se počutijo varne in sprejete, kar je ključno za njihov razvoj. Povezanost pa krepi občutek varnosti in pripadnosti, kar pomaga otrokom pri soočanju z življenjskimi izzivi, tudi digitalnimi."
Kako se vrtci in šole danes soočajo z izzivi digitalizacije in pomanjkanja kakovostnih medosebnih stikov? Kakšna je vloga šolskih svetovalnih služb pri krepitvi pristnih odnosov in preprečevanju stisk?
Maja Novljan je razložila, da imajo na njeni šoli (OŠ Brezovica pri Ljubljani) že vrsto let prepovedano uporabo telefona, saj spodbujajo osebno komunikacijo in druženje: "Med glavnimi odmori se učenci družijo, pogovarjajo ali igrajo košarko, nogomet ali odbojko." Sooča pa se tudi s težavami, ki izvirajo iz družbenih omrežij zunaj šole, a vplivajo na šolske odnose. Svetovalne službe rešujejo konflikte, povezane s spletnim nasiljem, osveščajo o varni rabi interneta, bontonu na spletu in izvajajo delavnice o reševanju konfliktov. Svetujejo tudi staršem in organizirajo predavanja, vendar so ta slabo obiskana.
Kakšen vpliv imajo družbena omrežja in digitalna tehnologija na medosebne odnose med mladostniki? Kako naj starši ukrepajo, ko opazijo, da otrok 'beži' v zaslone namesto v odnose?
"Družba je dobila relativno enostaven način preživljanja prostega časa prek zaslonov. Vendar zaslonska tehnologija sproža dopamin, kar prinaša kratkotrajno zadovoljstvo. Otroci, ki edini vir zadovoljstva vidijo na spletu, lahko zdrsnejo v prekomerno uporabo in zasvojenost," nam je zaupala Monika Erjavec Bizjak. Socialna omrežja dajejo lažen občutek povezanosti, hkrati pa v ozadju vedno tli strah, ali so dovolj dobri in sprejeti (FOMO – Fear of Missing Out). Zasloni zasvojijo zaradi pričakovanja in potrebe po stalni povezavi: "Če otrok ne more odložiti telefona med dejavnostmi ali se vsi pogovori vrtijo okoli spletnih iger ali vplivnežev, je to alarmantno. Starši zaslonov ne smejo zgolj odvzeti, ampak jih je treba omejiti in raziskati vzroke pretirane uporabe. Pomembno je, da skupaj z otrokom krepimo žive odnose in otroke zaščitimo, saj se sami ne zmorejo."
Andrej Omulec pa je dodal, da prekomerna uporaba tehnologije povečuje občutke tesnobe in lahko vodi v depresijo ter otežuje razvoj osebnih odnosov. Starši morajo postaviti časovne omejitve, spodbujati igre na prostem in družinske dejavnosti. Uporaba starševskih nadzorov za filtriranje neprimernih vsebin je pomembna: "Starši morajo biti zgled pri ravnanju s tehnologijo in ustvarjati tehnično proste časovne intervale. Otrokom je treba razložiti spletne nevarnosti in jih naučiti zaščite. Spodbujanje kakovostnih spletnih in socialnih interakcij v živo pomaga ohranjati ravnovesje."
Kdaj naj starši poiščejo strokovno pomoč in kam se lahko obrnejo, ko opažajo, da otrok izgublja stik s seboj ali z drugimi?
Melita Kristan Leva je svetovala, da naj starši čim prej poiščejo strokovno pomoč, ko opazijo težave pri otroku: "Obrnejo se lahko na svetovalno službo šole ali vrtca, pediatra v zdravstvenem domu ali pristojni center za socialno delo. Na voljo so tudi Svetovalni centri za otroke in mladostnike, na primer v Ljubljani."
Kako duševne stiske vplivajo na otrokovo sposobnost povezovanja z vrstniki in učitelji – in obratno? Kakšno vlogo imajo kakovostni odnosi pri šolskem uspehu in samozavesti?
Maja Novljan: "Duševne stiske vplivajo na medsebojne odnose. Učence spodbujamo, naj bodo pozorni na druge, ponudijo pomoč in pospremijo sošolce v svetovalno službo. Tudi učitelje opozarjamo na spremembe pri učencih ali osamljenost. Izvajamo delavnice o samopodobi, pomenu komunikacije in dobrih odnosih, učimo sprostitvene tehnike ter svetujemo staršem." Zato se povezujejo tudi z zunanjimi institucijami, a je dostop do pomoči včasih otežen: "Najpomembnejša je preventiva, saj pomaga zgodaj prepoznati stiske."
Kako pomembno je, da otroci že zgodaj izkusijo varne, tople odnose v različnih okoljih – doma, v vrtcu, šoli? Kako lahko skupnost (starši, učitelji, CSD, terapevti ...) pri tem sodeluje?
"Otroci morajo izkusiti tople odnose doma, v vrtcu in šoli. Domače okolje naj bo varen prostor, ki nudi oporo in razumevanje, da bodo lažje premagovali izzive v zunanjem svetu," je poudarila Melita Kristan Leva: "Skupnost lahko sodeluje prek pogovorov med starši, šolo in vrtcem – prek govorilnih ur, roditeljskih sestankov." Če se pojavijo težave, je potrebno tesno sodelovanje tudi z zdravstvenimi domovi, CSD in drugimi institucijami, ki nudijo podporo in pomoč pri reševanju stisk.
Kaj svetujete staršem, ki imajo občutek, da ne dosežejo več svojega otroka? Kako lahko ponovno vzpostavijo stik, zaupanje in varen odnos kljub vsem motnjam sodobnega sveta?
"Staršem se v primeru težav ponujata svetovanje in opora. Pri pristojnem centru za socialno delo so na voljo socialnovarstvene storitve, kot so prva socialna pomoč, osebna pomoč in pomoč družini za dom," je dejala Melita Kristan Leva ter dodala, da se starši lahko v socialnovarstvene storitve vključijo povsem prostovoljno in individualno: "V tem primeru se sklene dogovor med staršem in strokovnim delavcem ali delavko centra za socialno delo, ki staršem v sklopu pogovorov nudi prepoznavanje stisk in težav ter svetovanje in razumevanje v nastali situaciji. Pri socialnovarstveni storitvi pomoči družini za dom je v svetovanje lahko vključenih več družinskih članov, tako starši kot otrok." Poleg socialnovarstvenih storitev so staršem na voljo tudi socialnovarstveni programi, ki večinoma potekajo pri nevladnih organizacijah.
Program Dobro sem
Neža Janež, sodelavka programa Dobro sem: "Program Dobro sem je preventivni program za krepitev duševnega zdravja, ki ga Zveza Anita Ogulin izvaja od leta 2015 s podporo Ministrstva za zdravje in Mestne občine Ljubljana." Njegov namen je dvig zdravstvene pismenosti, ozaveščanje o pomenu duševnega zdravja, zmanjševanje stigme, krepitev psihološke odpornosti ranljivih posameznikov ter spodbujanje podpornih skupnosti po vsej Sloveniji.
Program je zasnovan tako, da povezuje strokovno znanje in prostovoljstvo. "Vključuje usposabljanje prostovoljcev – trenerjev Dobro sem, ki nato v svojih lokalnih okoljih izvajajo brezplačne delavnice za otroke, mladostnike in odrasle. Vsebine delavnic so prilagojene starosti udeležencev ter temeljijo na razumevanju lastnih občutij, razvijanju socialnih veščin, gradnji pozitivne samopodobe in učenju pristopov za spoprijemanje z vsakodnevnimi izzivi," je še dodala sodelavka programa.
Udeleženci delavnic iz programa odnesejo občutek povezanosti, večje zavedanje o lastnem duševnem zdravju ter konkretna orodja za ohranjanje notranjega ravnovesja. Program spodbuja medsebojno podporo, krepitev socialnih stikov v živo, razumevanje in sprejemanje – vse to pa prispeva k večji odpornosti posameznikov in skupnosti. V desetletju svojega delovanja je Dobro sem postal pomemben del nacionalnih prizadevanj za krepitev duševnega zdravja ter dokaz, da skupnostni in prostovoljski pristop lahko resnično spreminjata življenja.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV