V večini primerov nam uspe, da smo pri vzgoji svojih otrok drugačni od svojih staršev, a ne vedno.
Zakaj se to zgodi?
Kot otroci smo bili izpostavljeni družinski dinamiki, ponavljajočemu se vedenju, čustvovanju in komunikaciji naših staršev. In takrat so bili naši možgani "kot goba", ki vsrka vse videno in slišano. Obenem pa so odreagirali tudi naši možgani (in telo) ter ustvarili obrambne mehanizme in preživetvene strategije. Vse te podobe ostanejo zapisane nekje globoko v nas. Čeprav se jih ne zavedamo, obstajajo.
Kaj se dogaja z našimi možgani, ko odrastemo?
Ko se ljudje dobro počutimo in smo v zdravi psihofizični kondiciji, lahko delujemo zavestno, v skladu s svojimi prepričanji in normami. Ko pa je naše počutje slabše, so naš miselni tok, čustveni odzivi in vedenje nasploh po navadi zelo avtomatizirani. Če malo posplošim, imamo v sebi dva mehanizma delovanja – zavestnega in avtomatičnega. Strokovnjaki ocenjujejo, da je v večini primerov prisotno predvsem nezavedno delovanje in le del zavestnega.

Ko delujemo na nivoju srca, svojih vrednot in ljubezni, so naše misli prijazne in dobronamerne, takšno pa je tudi naše vedenje. Ko pa smo utrujeni, nenaspani, izčrpani, bolni ali pod stresom, so naše reakcije lahko bolj afektivne in nepremišljene, avtomatične in kdaj težje obvladljive.
Ali je res možno, da svoje avtomatično vedenje spremenimo?
Kot pravi Jung – dokler ne ozavestimo nezavednega, živimo življenje nezavedno in ne zavestno.
Dobra novica je, da je sprememba možna! Seveda je potrebna velika mera potrpežljivosti do sebe. Preseganje utrjenih, nezavednih vzorcev mišljenja in čustvovanja, ki smo jih ponotranjili kot otroci, zahteva svoj čas, vztrajnost, čuječnost in veliko mero zavedanja ter po navadi vsaj en "zdrav", funkcionalen odnos, v katerem lahko "pozdravimo svoje otroške rane". Odnos, poln varnosti, zaupanja in spoštovanja. Lahko je partnerski, prijateljski ali terapevtski.

Tisti, ki imate vozniški izpit – si predstavljate, da bi se v Angliji usedli v angleški avto in vozili po cesti? Saj bi šlo, brez dvoma, a na začetku bi vozili zelo pozorno, previdno in počasi. Sčasoma pa bi usvojili novo znanje in bi telo lepo sledilo zavedanju, kaj želimo storiti, da ostanemo varni v prometu. In prav tako je pri učenju novih vedenjskih vzorcev in čustvenih reakcij – vse je možno. Ob vsem naštetem sta pomembni tudi dobra predstava o tem, kaj hočemo, in močna volja.
Primer iz psihoterapevtske prakse: mama postane (pre)hitro nestrpna, ko sinu razlaga šolsko snov, ki je ta ne zna. Mama nikakor ne more razumeti, kako je mogoče, da sin nečesa kljub razlagi v šoli in njeni razlagi doma še vedno ne razume. Ko mama nima več idej, kaj bi, postane jezna. Včasih ji v jezi in nemoči celo uide stavek: 'Pa to vsak bedak razume!' Stavek je v mladosti ponavljal njen oče.
V podporo in kot opomnik na spremembo so ji bili spomini na občutke, ki jih je doživljala, ko jo je oče poniževal – verjetno se zelo podobno ob njej danes počuti njen sin.
Ko je ozavestila svoj sram in obenem prišla v stik sočutjem do sina, jo je prav to navdalo z močjo in voljo za iskanje potrpežljivosti in novih rešitev pri učenju sina. Vnaprej je imela zase pripravljen tudi "zasilni izhod" za pomirjanje.
In ko je naslednjič začutila nestrpnost, jo je s pomočjo čuječnosti prepoznala, vstala s stola, spila kozarec hladne vode (ki je pogasila prebujajočo se jezo) in nadaljevala z učenjem sina veliko mirneje in strpneje.

Vedno so spremembe lažje in hitreje osvojljive, če smo v dobri psihofizični formi, saj popolna pozornost in čuječnost od nas zahtevata določeno mero vitalne energije. Mnogokrat si moramo za spremembo določenega čustveno-vedenjskega odziva vzeti čas in ugotoviti, kaj sproža to našo reakcijo. Včasih so to naučeni starševski vzorci, včasih spomini. Obenem pa je prav, da si zastavimo vprašanje, kakšni starši želimo biti, katere so naše vrednote in kaj je tisto, kar bi želeli predati svojim otrokom oziroma jih naučiti.
Podobne situacije lahko doživljamo tudi v drugih odnosih, ne le kot starši. Čas za samorefleksijo izjemno dragocen, saj je to prvi korak na poti h kakovostnim odnosom in osebnemu zadovoljstvu.
Anja Kurent, BA.Pth, spec. psihoterapije
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV