Starši na robu: čustvena izgorelost po prazničnem času

"Izgorelost ni znak slabega starševstva, temveč dolgotrajne preobremenitve brez ustreznega okrevanja."

Čustvena izgorelost staršev je stanje, ki se razvija postopoma. Nastaja takrat, ko starš dlje časa presega svoje čustvene in telesne zmožnosti, deluje v stalni skrbi za druge in nima zadostnih virov podpore. V takšnem stanju starš pogosto funkcionira naprej, dokler ne pride obdobje, ki zahteva še več čustvene prisotnosti, organizacije in regulacije. In prazniki so prav to: čas večje intenzivnosti, več pričakovanj in manj rutine.

Najpogosteje se izgorelost kaže kot:

- kronična čustvena in telesna izčrpanost, povezana s starševstvom,

- čustvena distanca do otrok, pogosto spremljana z občutkom krivde,

- izguba občutka kompetentnosti in učinkovitosti v starševski vlogi in

- kontrast med tem, kakšen starš sem bil/a nekoč, in kako se doživljam zdaj.

Prazniki združujejo več dejavnikov tveganja, ki obremenijo že izčrpan živčni sistem:

- Povečana čustvena izpostavljenost: prazniki pomenijo več bližine, več interakcij s sorodniki ter manj možnosti umika in počitka. Starši, ki so že sicer izčrpani, težko vzdržujejo dodatno čustveno razpoložljivost, ki jo prazniki zahtevajo.

- Idealizirana pričakovanja: družbena sporočila o popolnih in veselih praznikih ustvarjajo pritisk, da mora biti domače vzdušje harmonično, starš potrpežljiv in nasmejan, družina pa povezana in zadovoljna. Ko je realnost drugačna, se pojavi razkorak, ki povečuje občutke krivde in neuspeha.

- Porušena struktura in rutina: rutina je eden ključnih dejavnikov čustvene regulacije. Med prazniki se običajno poruši dnevni ritem, poveča nepredvidljivost in zmanjša občutek nadzora, kar je za starše v stanju kronične obremenitve samo dodaten stresor.

- Nevidno delo staršev: prazniki pogosto pomenijo več organizacije, čustvenega dela in skrbi za dobro počutje drugih. To delo je pogosto neenakomerno porazdeljeno, kar povečuje občutek izčrpanosti in osamljenosti.

"Ko se prazniki končajo in zunanje zahteve popustijo, se zgodi to, kar psihologija opisuje kot zakasneli stresni odziv."

Starševska vloga zahteva stalno odzivnost, zato se mnogi starši postopno prilagodijo kronični utrujenosti in jo začnejo doživljati kot nekaj normalnega, skoraj pričakovanega. Izčrpanost ne deluje več kot opozorilni znak, temveč kot spremljevalec vsakdanjega življenja. Ob tem starši pogosto potlačijo lastne potrebe, ker se v praksi zdijo manj nujne kot potrebe otrok, partnerja ali družine kot celote. Počitek in čas zase so hitro zaznani kot razkošje, ne kot nujen pogoj za psihično ravnovesje. Sčasoma stik z lastnimi notranjimi signali oslabi, telo in čustva pa ostajajo preslišana. V takšnih razmerah se razvije delovanje na avtopilotu - starš opravlja vse potrebno, skrbi za organizacijo, logistiko, čustveno klimo v družini, vendar ob tem ni več zares v stiku s sabo.

Dokler ta sistem še nekako deluje, dokler so obveznosti izpolnjene in družina funkcionira navzven, ni jasnega razloga, da bi se kdo ustavil in vprašal, kako visoka je dejanska cena takšnega delovanja. Prav zato je izgorelost pogosto prepoznana šele takrat, ko se to krhko ravnovesje poruši. Prazniki so eden izmed tipičnih trenutkov, ko se to zgodi. Zaradi povečane čustvene intenzivnosti, porušenih rutin in dodatnih pričakovanj sistem, ki je dolgo deloval na rezervah, izgubi svojo kompenzacijsko sposobnost. Takrat se utrujenost, ki je bila prej potisnjena v ozadje, pokaže v vsej svoji razsežnosti.

Prvi korak ni v dodatni samodisciplini ali prizadevanju, temveč v razbremenitvi. To pomeni zavestno znižanje notranjih in zunanjih pričakovanj, ponovno vzpostavljanje osnovnega ritma dneva ter dopuščanje počitka brez občutka krivde. Pomembno je, da starši o svoji izčrpanosti spregovorijo - s partnerjem, bližnjimi ali strokovnjakom, saj delitev bremena zmanjša občutek osamljenosti in prepreči poglabljanje stiske. Ukrepanje ne pomeni takojšnjih sprememb, temveč postopno vračanje k lastnim mejam.

Viri: ForWhenHelpline / ParentsCom