Darilo, ki šteje: Povrnimo se k bistvu prazničnega časa

Božični čas je nekoč pomenil potico, jaslice in pristno druženje, danes pa ga pogosto zasenčijo nakupi, darila in blišč. Jelka Krivec spominja, da "ni pomembno, kako je hiša okrašena, pomembno je, kakšno je življenje v njej", antropolog dr. Dan Podjed pa dodaja, da "je največje darilo, ki ga lahko damo bližnjim, čas in pozornost".

Ko smo bili otroci, božič ni bil zapovedan praznik in so ga ljudje doživljali drugače kot danes. Praznovali smo ga v krogu družine, na mizi pa sta bila potica in bel kruh. Na božični večer smo postavili jaslice in smrečico. Okraske smo si izdelali sami – na smrečico smo obesili papirčke od bombonov, domače piškote ali celo cigarete, če je bil kdo v hiši kadilec. Z leti se je nabralo več okraskov in kakšen komplet lučk. Kadar smo se vozili mimo hiš, kjer je na oknu svetila lučka, se mi je kot otroku zdelo čarobno. Še lepša je bila hiša, kjer je bila okrašena smrečica.

Ob prvem božiču po poroki sva se z možem odpravila v Ljubljano, kupila okraske in prvič skupaj skrbno okrasila svoj dom. Postavila sva drevesce in jaslice, spekla nekaj peciva in praznovala v krogu družine. Božiča nikoli nismo praznovali sami; vedno smo se zbrali bodisi pri mojih bodisi pri moževi družini. Tudi k polnočnici smo šli. Ko pa sem pričela hoditi v službo, božič ni bil prost dan, zato smo pogosto po nočni polnočnici šli precej zaspani v službo, saj je bilo treba vstati že ob 4.30. A vseeno je bil takrat božični čas zame bolj čaroben kot danes.

Danes se mi zdi, da je prazničnega blišča preveč. Lučke se prižigajo že sredi novembra, kar je po mojem mnenju prehitro. Zdi se mi, da nas do božiča marsikaj mine, če vse skupaj traja tako dolgo. Pri nas se trudimo ohranjati tradicijo, zato smrečico in jaslice postavimo dan ali dva pred božičem in pustimo do 6. januarja, ko se prazniki zares zaključijo. Vsa leta eno za drugo ob nedeljah prižigamo tudi adventne svečke.

Glede daril bi povedala, da jih v mojem otroštvu ni bilo. Tudi danes doma bolj praznujemo svetega Miklavža, ki prinese nekaj bolj bogatega, medtem ko Božiček prinese le majhno pozornost. Nikoli ne pretiravamo z darili. Kot otrok daril nisem imela, zato mi Miklavž, ki je domov prinesel kot najlepše "darilo" mojo hči, še danes ostaja najljubši. Zelo ga cenim, najbližje mi je pri srcu. Za Miklavža si podarimo kakšna večja darila, za božič pa kakšno sadje, drobno igračko – nekaj res skromnega.

Na praznični mizi je bila nekoč vedno potica in bel kruh. Tudi danes je potica obvezna, največkrat je orehova, včasih rožičeva. Ponavadi pripravimo tudi mesne in druge dobrote. V družini se dogovorimo, kaj bomo jedli, in vsak prispeva nekaj svojega: nekdo pripravi večerjo, nekdo pogrinjek, nekdo prinese pijačo. Vsi sodelujemo, kar mi je zelo lepo. Po večerji posedimo, poklepetamo in se posladkamo.

Z možem se na božični večer, če je vreme ugodno, odpraviva tudi peš k polnočnici. Prazniki mi pomenijo veliko. Adventni in božični čas nudita možnost, da se zazremo vase, najdemo mir v srcu in duši. Pogosto se spominjam svojih dragih, ki jih ni več, in podoživljam otroštvo. Z leti človek vse bolj gleda nazaj.

Ne maram pa nakupovalne mrzlice, pretiranega okraševanja in hitenja. Zame ni pomembno, da je hiša popolna, ampak kakšno je življenje v njej. Nekatere okraske imam že več kot 50 let in so mi drag spomin. Ko sem nekoč nesla hčerko v Mirno Peč k pediatru, sem v trgovini kupila dve bunkici, ki ju še danes skrbno hranim. Tudi vnuk me vsako leto vpraša, kje imam tiste stare bunkice. Rada ohranjam spomine, ne pa kopičim novih in novih stvari. Mislim, da nam trgovine danes vsiljujejo preveč blišča in nepotrebnega.

Družinam bi sporočila: "ne uklanjajte se potrošniški mrzlici in hitenju. Meni je najpomembnejši mir pri mizi, mir v hiši, v domu in v srcu. Da se pogovarjamo, da se imamo radi, da se ne kregamo. Smiselno se mi zdi, da tisti, ki imajo več, pomagajo tistim, ki nimajo. Danes imamo vsi preveč predmetov, polne škatle in polne zabojnike smeti. Ne potrebujemo vsega tega. Ni pomembno, kako je hiša okrašena, pomembno je, kakšno je življenje v njej," je o praznikih nekoč in danes povedala Jelka Krivec, predsednica Društva podeželskih žena Mirna Peč in kmetica leta 2016.

December je za mnoge najlepši mesec v letu. Praznične lučke, vonj po potici in domačih piškotih, prve snežinke, otroški smeh, večeri ob svečkah ter melodije božičnih in silvestrovih pesmi pričarajo posebno toplino. A vzdušje pogosto zasenčijo trgovski oglasi, dolgi seznami razkošnih daril in občutek, da moramo pred prazniki in pred iztekom starega leta še vse postoriti. Prav zato je zdaj pravi čas, da se spomnimo, kako skromno so nekoč praznovali naši predniki, in razmislimo, kako lahko tudi sami obudimo kakšen lep, tradicionalni božični običaj.

Slovenci so v preteklosti praznovali precej bolj skromno in umirjeno. Praznični čas se je začel z adventom brez pričakovanj velikih daril. Najbolj priljubljen dobri mož je bil sveti Miklavž, ki je otrokom prinesel drobne pozornosti: suhe fige, orehe, jabolka, pomaranče, morda majhno ročno izdelano igračo. Nekatere je obdaroval tudi "mali bogec doma" – mali Jezus, Božiček v svoji najstarejši krščanski obliki, še preden sta se uveljavila Božiček in pozneje Dedek Mraz.

Antropolog dr. Dan Podjed je spomnil, da nekoč sploh ni bilo Božička, kot ga poznamo danes: "To podobo moža v rdečem z belo brado v črnih škornjih, ki jo danes srečujemo, je ustvarila Coca-Cola." Svet dobrih mož je bil precej drugačen, kot je danes, ko otroke obiskujejo kar trije – Miklavž, Božiček in Dedek Mraz. V povojnem času so verske obrede skušali nadomestiti s posvetnimi praznovanji, zato se je v državah nekdanje Jugoslavije in Sovjetske zveze uveljavil lik Dedka Mraza. Pozneje pa se je znova vrnil Božiček, in tako so se decembrska obdarovanja še dodatno razširila," je opisal.

Tako smo od enega dobrega moža prišli do treh, kar danes pogosto pomeni trojne sezname želja, trojno pričakovanje ... in, žal, tudi trojno potrošnjo. A obdarovanje nekoč ni bilo bistvo praznikov. Darila so bila simbolična in povezana z domačim, ne z materialnim, velikim in bleščečim. Prav zato znani slovenski antropolog poudarja, da otroci ne potrebujejo razkošnih daril; težava pa je, ker jim starši, babice, dedki, tete in strici želimo nuditi preveč. Rezultat pretiranega obdarovanja pa je pogosto dom, poln predmetov, "na katerih se nabira prah in ne pomenijo nič". A ob pogledu v preteklost vidimo, da so bile najpomembnejše tiste stvari, ki jih ne moreš zaviti v darilni papir: preživljanje družinskega časa, skupno petje, družinska molitev ali pogovor, obiskovanje sosedov, zlasti osamljenih, postavljanje jaslic na božični večer, polnočnica, občutek pripadnosti v vasi.

Danes se praznični vrvež pogosto začne že sredi novembra, v trgovinah pa že veliko prej opazimo okraske. Če ne prej, se nakupovalna mrzlica začne s črnim petkom in kibernetičnim ponedeljkom. A po pojasnilih dr. Dana Podjeda "črnega petka pred 10 leti pri nas sploh nismo poznali", kar kaže, kako hitro se prazniki spreminjajo. Prihajajo novi običaji in stare tradicije se izgubljajo, pri čemer seveda obstaja tveganje, da bi praznični čas izgubil prvotni smisel ter postal nekakšna tekma časa in potrošnje. A prav tukaj in zdaj se lahko vsak pri sebi odločimo, da je čas za povrnitev k tradiciji, ki so jo nekoč že naravno živeli naši predniki.

Med tradicionalnimi prazničnimi običaji, ki so zaznamovali slovenski praznični prostor, so jaslice, največkrat narejene iz lesa, mahu in naravnih materialov. V nekaterih regijah, denimo v Bohinju, na Brezjah ali v Postojnski jami, so jih oblikovale cele skupnosti. Eden lepših simbolov povezanosti je bilo koledovanje, ko so koledniki obiskovali domove s pesmimi in dobrimi željami. Otroci, pevci ali mladi so v hiše prinašali pesem, v zameno pa so dobili prijazne besede, jabolka ali orehe. Običaji koledovanja in jaslic so se ohranili in bodo verjetno vztrajali tudi v prihodnje.

Slovensko praznovanje je vključevalo tudi skupnost. Obisk polnočnice je pomenil slavljenje rojstva Jezusa, srečanje s sorodniki, sosedi, prijatelji in znanci, skupno petje. V domovih so se zbirali svojci, ki se skozi leto niso pogosto videli. Božična večerja ni bila obilna, bila pa je domača, in skoraj povsod je dišalo po potici – eni največjih slovenskih simbolov praznikov. Že sama peka potice je bila obred, ki je povezal generacije: babica je gnetla testo, otroci so pomagali treti orehe, vsa hiša je nestrpno čakala, da se bo testo dvignilo in da bo končno zadišalo po praznični dobroti.

Ponekod je danes podobno in praznike zaznamujejo rituali, ki imajo globok socialni pomen. "Nastajajo zato, da nas povezujejo. To je njihova glavna naloga, da nas spomnijo, da pripadamo," je pojasnil dr. Dan Podjed. "V času, ko smo bolj povezani na daljavo kot kadar koli, a hkrati bolj osamljeni, kot si priznamo, so tovrstni rituali izjemno dragoceni. Svetovna zdravstvena organizacija je že razglasila epidemijo osamljenosti – in morda ni naključje, da se prav decembra najbolj zavedamo, kako zelo potrebujemo drug drugega," je izpostavil.

Tradicije se posodabljajo, a bistvo ostaja

Mnogo tradicij, za katere danes verjamemo, da so starodavne, je povsem novoizumljenih. Kot že zgoraj omenjeno, je Božičkova podoba, ki jo imamo za pristno, oglaševalska stvaritev. Tudi adventni koledarji s čokoladicami so sodobna iznajdba, jaslice, ki se danes zdijo nepogrešljive, pa so bile nekoč značilne le za določene regije. Posodobitev in razširitev ni nič slabega, je le opomnik, da tradicije niso nespremenljive. Ustvarjamo jih ljudje v določenem obd

obju in času.

"Največje darilo je čas"

Med prazniki je še posebej pomembno, da naklonimo pristno naklonjenost, in dr. Dan Podjed poudarja, da je "največje darilo čas". Opozarja, da so nam zasloni ukradli pozornost, in poziva vse, naj se potrudijo, da si jo povrnejo nazaj. Ponazoril je, kako pogosto starši na šolskih prireditvah snemajo s telefoni in zatem gledajo posnetke, namesto da bi v živo uživali v nastopu svojega otroka. "Najlepše darilo je, da otrok vidi, da ga gledamo. Takrat mu sporočamo: vidim te." Enostavna, a globoka misel je lahko eden izmed osrednjih opomnikov letošnjega decembra.

V času digitalne preobrazbe, ko lahko želje posredujemo z enim klikom, se izgublja osebna nota, ki je bila nekoč neločljivi del praznikov. Dr. Dan Podjed je spomnil, kako smo si pred 20, 25 leti v prazničnem času množično pošiljali SMS-čestitke in druga digitalna voščila, danes pa je navada v zatonu in se počasi vračajo na roko napisana voščila. Prav zato je vredno razmisliti o vnovičnem oživljanju tradicionalnih običajev – od ročno napisanih voščil do pristnih voščil v živo s stiskom roke in toplim objemom. Želja iz oči v oči ne stane nič, a lahko ogromno pomeni. Taka pozornost pokaže, da si vzamemo čas drug za drugega in da nam je mar, kar pa je navsezadnje tudi pravo bistvo prazničnih dni.

Ni treba, da so prazniki popolni. Nič ni popolno. Ni treba bleščečih dekoracij, ne dragih daril, ne popolnih fotografij za družbena omrežja. Naši najdražji potrebujejo čas, trenutke, ki ostanejo za vedno. Morda je pravi način skupna peka piškotov. Nič zato, če ne bodo uspeli tako, kot bi želeli. Morda bomo večne spomine tkali ob branju pravljic ob svečki, morda z obiskom stare mame ali soseda, ki je osamljen. Morda z voščilnico, zapisano na roko, morda s toplim objemom.

Vsaka družina lahko ustvari svoje praznične rituale in tradicijo. Dovolj je, da nekaj ponavlja: skupna peka prazničnih dobrot, prepevanje najljubših pesmi, postavljanje smrečice in jaslic, izdelava voščilnic, ustvarjanje okraskov, obisk praznične predstave brez telefonov. Besede dr. Dana Podjeda povzamejo bistvo decembrskega časa: "Največ, kar lahko damo drug drugemu, je čas in pozornost. To je darilo, ki ostane za celo življenje."

Naj bodo letošnji prazniki točno taki – umirjeni in čisto naši. Naj v domove prinesejo toplino, bližino, občutek skupnosti in sreče. Brez razkošnih daril v dragem zavijalnem papirju. Morda pa bi letos podarili humanitarni organizaciji – dar pomoči potrebnim greje srce in lahko postane lep družinski običaj. Zlasti pa upočasnimo in poglejmo drug drugega v oči. Prazniki so lahko preprosti. Iskreni. Topli. Lahko nas spomnijo, da nismo sami, da smo del družine, skupnosti. Najlepši trenutki so, ko smo resnično povezani skupaj.