Prvič narazen: Kako otroka pospremiti na tabor ali morje brez stresa

Odhod na letovanje ali tabor je doživetje, ki otroka odpelje v novo okolje nepoznanih ljudi in dogodivščin. Na taborih vsako leto znova spoznamo otroke, ki se tega veselijo in si že na avtobusu na poti do počitniškega doma najdejo novega najboljšega prijatelja. Spoznamo pa tudi otroke, ki se soočajo z ločitveno tesnobo in razvijejo različna psihosomatska obolenja, da bi se le lahko predčasno vrnili v domače okolje.

Odzivanje otrok na samostojno preživljanje počitnic se povezuje z odzivanjem staršev, ki svoje otroke vključijo v organizirana letovanja ali tabore. Otrokov odhod je za starše pogosto čustveno intenziven, saj vzbuja strah in zaskrbljenost glede otrokovega fizičnega in čustvenega počutja. Starši ne bodo prisotni, da bi lahko otroka potolažili, pomirili ali namesto njega kaj naredili. Z veliko mero zaupanja je vso to odgovornost potrebno predati na organizatorje letovanj in na vzgojitelja, kateremu bo otrok zaupan v varstvo.

Izrednega pomena je, da starš vzpostavi zaupanje, da bo za njegovega otroka dobro poskrbljeno. Da otrok zmore in lahko zdrži počitnice ločen od starša. To zaupanje ima velik vpliv na otrokovo sproščenost pri vključevanju v tabor in v skupinsko interakcijo. Če pred odhodom starši otroka opozarjajo, na kaj vse mora biti previden in česa vse se mora paziti, otrok pričakuje, da ga na počitnicah čaka nekaj neprijetnega, celo nevarnega. V mislih si oblikuje prepričanje, da mora biti stalno na preži, ker se v vsakem trenutku lahko zanj zgodi nekaj slabega.

Nihče ne želi, da bi otrok s takšnimi mislimi prišel v novo okolje, kjer je čas za zabavo, igro in druženje. Najbolje je, da zaskrbljeni starš svoje strahove naslovi v pogovoru z organizatorjem počitnic, namesto da jih prenaša na otroka.

Otroku je lahko v veliko pomoč, če si zna predstavljati, kaj ga čaka – kako bo strukturiran dan, kakšna bo večerna rutina, kako so razporejene sobe ... Seveda ga ne moremo vnaprej pripraviti na vse nepredvidljive situacije, ki se zgodijo med počitnicami, lahko pa mu predstavimo okvire, znotraj katerih se bo vživel v nove dogodivščine.

Zaupanje staršev, da otroka pošiljajo na brezskrbne počitnice, ni edini dejavnik, ki vpliva na otrokovo zmožnost sproščenega odkrivanja novega okolja. Domotožje je pogost pojav na letovanjih in taborih, kjer se otroci (ni nujno da prvič) ločijo od njim poznanega okolja in njim pomembnih bližnjih.

Domotožje otroci občutijo različno intenzivno. Večina doživi zmerno domotožje, ki so ga sposobni obvladovati. To pomeni, da se otrok hitro potolaži in sprejme dejstvo, da je za določen čas ločen od staršev, hkrati pa ohranja željo, da ostane na letovanju. Manjši odstotek otrok pa doživi višjo stopnjo domotožja, ki na njih deluje izčrpavajoče. Pogosto ti otroci nimajo izkušenj z obvladovanjem ločitvene tesnobe, niso bili vključeni v odločitev o udeležbi na tabor in že prvi dan sprejmejo odločitev, da bodo odšli domov.

Otrokovo sposobnost obvladovanja domotožja lahko starši krepijo s pogovorom. Z otrokom spregovorimo o tem, kaj domotožje sploh je. Kako normalen odziv na ločitev od staršev in poznanega okolja je domotožje. Kako čutimo domotožje v trebuščku in kako se ga da zdržati in se potolažiti. Skupaj z otrokom naj starši pripravijo način, kako se lahko odzove na domotožje. Vprašajmo ga: Kaj bi ti pomagalo, ko boš zvečer začutil da ti je težko? (Domotožje se namreč pogosto pojavi v času pred spanjem.) Kaj bi te lahko potolažilo in ti pomagalo, da se umiriš? Skupaj lahko tudi trenirate tehniko globokega dihanja (4-7-8) ali odkrijete, katera slikanica bi mu pomagala v trenutkih domotožja in jo lahko vzame s seboj na počitnice.

Najpogosteje se domotožje pojavi v času telefonskih klicev, ko otroci slišijo glas zaskrbljenega starša in se v njih prebudi občutek pogrešanja in ločitvene tesnobe. V času igranja, plesa in čofotanja v vodi domotožja ni. Zato morajo starši dobro razmisliti, kaj takšen klic pomeni za njihovega otroka. Pomembno je, da otroku v telefonskem klicu ne rečemo: Zdrži še en dan in če ti ne bo ok, te pridem iskat. V trenutku, ko otrok začuti, da obstaja možnost predčasnega odhoda domov, bo svojo stisko zavestno ali nezavedno povečal.

V telefonskem klicu naj starši pokažejo razumevanje otrokove stiske. Ne prepričujte ga, da se imajo vsi otroci na počitnicah samo lepo. Tako bo imel občutek, da je z njim nekaj narobe, če se samo on ne zna imeti fino. Raje ga opomnite, zakaj je želel iti na letovanje oziroma tabor (zato pa je tudi pomembno, da otrok sodeluje pri odločitvi glede vključevanja v organizirane počitnice). V telefonskem klicu otroka vprašajte, kaj je do sedaj že poskusil in dosegel, kaj si želi poskusiti, kaj je na taboru najbolj zabavno ... Opomnite ga na strategije, ki jih lahko uporabi, ko začuti domotožje, ter mu povejte, kako ponosni ste nanj in da boste imeli čudovito praznovanje, ko se bo vrnil domov.

Kot starši se moramo zavedati, da svojih otrok ne moremo vedno samo osrečevati, zato helikoptersko reševanje v trenutku, ko otrok potoži, da mu na počitnicah ni fino, ni najboljša rešitev. Letovanje otroku poleg nove počitniške izkušnje predstavlja (pogosto prvo) priložnost, da sam prepozna, koliko zmore, starši pa ob tem začutijo, koliko mu v njegovi samostojnosti lahko zaupajo.

Občutek lastne vrednosti si otroci krepijo sami ob opori njihovih najbližjih. Ta proces vključuje tudi veliko truda, vztrajanja, poguma in določenih izzivov, ki lahko vzbudijo stiske. Ko otrok zdrži izzive in stiske (ob pomoči organizatorjev letovanja in vzgojiteljev), starš ob koncu letovanja v otroku uzre ponos in zgodbo, ki jo je otrok ustvaril čisto sam. Ker smo otroku dali to priložnost, verjeli vanj ter zaupali organizatorjem, da zmorejo.