Perimenopavza brez skrivnosti: kaj mora partner vedeti o hormonih, čustvih in odnosih

Perimenopavza je življenjsko obdobje, ki prinaša številne telesne, čustvene in odnosne spremembe, obenem pa odpira tudi pomembna vprašanja o partnerski dinamiki, družinski povezanosti in osebni rasti. Čeprav gre za naraven proces, se ženske in njihovi bližnji pogosto znajdejo v izzivih, ki zahtevajo razumevanje, potrpežljivost in iskren dialog. O tem, kako se v tem času prepletajo samopodoba, odnosi ter družinska atmosfera, smo se pogovarjali z Melito Kuhar, univerzitetno diplomirano socialno pedagoginjo in diplomirano socialno delavko, ki že vrsto let svetuje posameznikom in parom v različnih življenjskih prelomnicah.

Kuharjeva poudarja, da je perimenopavza obenem naraven in izjemno oseben proces, ki vpliva na celotno čustveno in odnosno pokrajino. Pojasni jo z mislijo, da je to obdobje za žensko čas intenzivnega zorenja in spreminjanja: "Perimenopavza je zdrav proces ženske, ki prehaja iz rodne dobe v žensko, ki se začenja zavedati, da je že veliko doživela, dala, prejela, ki se počasi tudi sprijazni s spremembami na telesu, zlasti pa v svojih odzivih na člane družine in partnerja. Osebnostna rast je v tem obdobju še zlasti pomembna, ker se dame soočamo z različnimi izzivi sprejemanja naše nove samopodobe in ženskosti. Postanemo Modre ženske, vredne zaupanja in spoštovanja."

To obdobje je lahko izziv tudi za partnerja ter celotno družinsko dinamiko, zlasti če so v družini najstniki, ki se sami soočajo z burno hormonsko sliko. Prav zato je razumevanje medsebojnih razlik in čustvene odzivnosti ključno za ohranjanje povezanosti.

Melita svetuje predvsem iskrenost, odprtost in znanje. Po njenem mnenju pojasnjevanje sprememb ni opravičevanje, temveč izraz zrelosti odnosa: "Iskreno! Naj izhaja iz sebe. Sama predvsem poudarjam, da je v znanju moč ... Menim, da naj se tudi moški poučijo, zakaj je to obdobje tako zahtevno za njihove drage, da se bodo znali tudi sami odzivati z več sočutja, spoštovanja do nihanj razpoloženja in zmedenosti ... Zato naj bo do svojega dragega iskrena, to pa zagotovo ne pomeni, da se mora za ta povsem naraven proces svojemu partnerju opravičevati, zlasti pa ga ne obtoževati."

Ta iskrenost naj temelji na sporočanju lastnih občutij, ne na krivdi ali pritisku. Kjer je spoštovanje medsebojnih razlik, je prostor tudi za razumevanje.

Problem, ki ga navaja večina parov, ki obiščejo njeno Svetovalnico, je razkorak med komunikacijskimi stili: "Tako rekoč vsi pari ... imajo podobne različnosti, predvsem v delovanju na liniji moško – ženskega načina komunikacije. Večinoma smo dame bolj in hitreje emocionalno odzivne, v obdobju (peri)menopavze pa se temu pridružijo še spremenjeni koktajli hormonov ... Vedno poudarjam svojim parom, da naj ozavestita njune spremembe, saj se tudi moški spreminjajo."

Dodaja, da se partnerja lahko naučita dati navodila za uporabo drug drugemu in tako zmanjšata šum v komunikaciji. Pogoj pa je iskrenost in spoštovanje.

Zunanje spremembe so naravni del zorenja, a njihova interpretacija je pogosto bolj kritična pri ženskah kot pri moških. Opaža, da je realnost pogosto veliko bolj prizanesljiva, kot si ženske same predstavljajo: "Naši moški večinoma ne vidijo teh sprememb tako kritično kot jih opazimo me ženske, ki smo ... mnogo preveč pikolovske in kritične do povsem naravnih sprememb, ki jih nosi staranje ... Pomembno je v resnici to, kako se počutimo same v sebi ... Partner ima pomembno vlogo, da svojo drago sprejema takšno, kot je, jo spoštuje v njeni kdaj seveda tudi naporni unikatnosti in ji nudi oporo, objem, tolažbo, ko je sama negotova."

Partner naj tako zavzame vlogo opore in odobravanja, ne kritika ali komentatorja. Moški namreč pogosto ponujajo rešitve, ko ženske zgolj potrebujejo posluh. "Predvsem je ta meja v iskreni in transparentni komunikaciji ... naj povedo svojim dragim, kdaj potrebujejo zgolj njegovo ramo za oporo ... kdaj pa potrebujejo od njega, da ji pomaga poiskati rešitev."

Ta pravila razmejujejo podporo od pretiranega poseganja v osebni prostor.

Če so otroci najstniki, je v družini dvojna hormonska vihra. Kuharjeva svetuje odprto komunikacijo: "Pristašica sem tega, da se z otroki ... komunicira z dejstvi, informacijami, iskreno in odprto ... Otrokom ni treba skrivati ali prikrivati sprememb, ki jih mame doživljamo. Povejmo jim, kaj se v nas dogaja ... Ko so otroci opremljeni z ustreznimi informacijami, se hitreje in ustrezneje odzivajo ... S tem jih učimo empatije." Transparentnost zmanjšuje napetosti in krepi povezanost.

Dodaja tudi, da je partnerstvo prostor vzajemne rasti: "V zdravi partnerski zvezi se partnerja eden drugega spodbujata, se venomer znova spoznavata ... Ko moški razume potrebe svoje ljube, jo bo z veseljem podpiral pri tem, kar njo osrečuje ... Da, potruditi se je treba to ozaveščati, nagrada je ogromna: staranje drug ob drugem v ljubeči, spoštljivi in zadovoljujoči partnerski klimi."

Ko družina odraste in otroci odidejo iz družinskega gnezda, se par vrne k sebi. To lahko razpre nepredelane rane: "Ostanemo mi, takšni, kot smo, v rutini in partnerski samoumevnosti ... Posledično se lahko odpre kakšno bolečinsko jedro ... Svetujem, da si par poišče ustreznega strokovnjaka, ker se sama dva pogosto in predolgo mučita ..."

Gre za drugo življenjsko inventuro, polno občutljivosti in ranljivosti.

Kuharjeva svetuje tudi načrtovanje skupnega časa in aktivno krepitev naklonjenosti: "Naj si vsaj trikrat na teden vzameta zgolj čas za njiju ... Naj si preko dneva pošiljata malce poredna sporočilca ... Pomembna tehnika je tudi čuječnost ... Fino je, če se znata dogovoriti, da veslata v isto smer."

Poudari tudi, da ko par neguje drobne vezi, lahko bolje prebrodi večje izzive: "Skupni zajtrki ali večerje, smeh, humor ... skupni hobi ... Povejta si iskreno in to tudi realizirajta ... Če potrebujeta kdaj tudi čas zase, si to povejta ... da se potem vrneta v objem odklopljena in vesela." Partnerska bližina se gradi v vsakdanjih trenutkih.

"Ne ustrašita se! To je lahko zelo radodarno obdobje ... Veliko se pogovarjajta ... Če se počutita ujeta ... poiščita nevtralnega strokovnjaka. Obdobje (peri)menopavze je zahtevno, a tudi lepo ... Ko sodelujemo ... lahko oblikujemo lepo in srčno skupno prihodnost," še poudari. A opozori na ključne pasti: "Samoumevnosti, rutini ... pritiskom okolja in mnenju drugih ... Nekateri v tem obdobju bežijo v virtualni svet ... Vse to so lahko rdeče zastavice za odnos. Pritisnita ročno zavoro in se začnita pogovarjati ... Najdita področja, ki vaju lahko povežejo ... da se počutita varna in spoštovana, videna in upoštevana."

Perimenopavza ni le biološka sprememba, temveč čustveni, identitetni in odnosni premik, ki par postavi pred vprašanja o tem, kdo sta, kaj želita in kako se lahko znova izbereta.

Z odprtostjo, iskreno komunikacijo in zavedanjem razlik lahko to obdobje postane izjemno bogato – čas ponovne bližine, poglabljanja povezanosti in osebnega zorenja.