Imata otroka, a sta se kot partnerja izgubila: to se dogaja pogosteje, kot si mislimo

V nekaterih odnosih pa se zgodi nekaj drugega. Otrok in vse obveznosti, povezane z njim, postopoma postanejo osrednja vsebina odnosa. Partnerja dobro sodelujeta kot starša, organizirata vsakdan, rešujeta šolske in druge obveznosti ter skrbita, da družina deluje. O njunem odnosu pa govorita vse manj, ker je ukvarjanje z otrokom precej varnejše kot ukvarjanje s tem, kar se dogaja med njima.

V družinah z otroki je velik del komunikacije neizogibno praktičen. Kdo bo otroka peljal na trening, kdo bo šel na roditeljski sestanek, kaj je treba kupiti, kdo bo ostal doma, ko zboli ... Takšna organizacija je nujen del družinskega življenja in zahteva veliko sodelovanja.

Težava pa nastane, kadar začne predstavljati skoraj celoten partnerski odnos. Partnerja se lahko skozi leta zelo dobro naučita delovati kot ekipa, hkrati pa postopoma izgubita stik z odnosom, ki obstaja poleg starševstva. Pogovarjata se veliko, vendar predvsem o otrocih in obveznostih. Skupaj preživita veliko časa, vendar predvsem kot družina.

Konflikte rešujeta toliko, kolikor je potrebno za delovanje vsakdana, o razočaranjih, osamljenosti, bližini, spolnosti ali občutku oddaljenosti pa se morda že dolgo ne pogovarjata več. Takšen premik se pogosto razvija počasi, skozi vsakodnevne zahteve družinskega življenja.

Partnerska bližina od nas zahteva nekaj, česar organizacija družinskega življenja ne zahteva vedno: ranljivost. Partnerju moramo povedati, da ga pogrešamo, da smo razočarani, da se ob njem počutimo sami, da potrebujemo več bližine ali da nas nekaj v odnosu boli.

Ob tem tvegamo, da nas ne bo razumel, da se bo branil, umaknil ali da se bo odprl konflikt, za katerega ne vemo, kako ga rešiti. Pogovor o otroku je v primerjavi s tem pogosto precej bolj varen. Lažje je govoriti o njegovih ocenah, vedenju ali dejavnostih kot o tem, da med nama že dolgo ni prave bližine.

Če so bili poskusi pogovora o odnosu v preteklosti povezani s prepiri, zavračanjem ali umikom, lahko partnerja sčasoma takšne teme začneta opuščati. Pozornost se preusmeri tja, kjer imata občutek, da še vedno dobro sodelujeta.

Starševstvo lahko tako postane področje, ki ju povezuje, hkrati pa jima omogoča, da se izogneta delu odnosa, v katerem se počutita manj varno.

"Če se partnerja po rojstvu otrok oddaljita, to ne pomeni, da je otrok povzročil težave v njunem odnosu. Otrok je pogosto prej okoliščina, v kateri določene partnerske dinamike postanejo vidnejše, kot pa njihov vzrok."

V določenih življenjskih obdobjih je to povsem razumljivo. Prvi meseci z dojenčkom, pomanjkanje spanja, bolezen otroka ali druga večja družinska obremenitev lahko začasno zahtevajo skoraj vso razpoložljivo energijo.

Toda začasno obdobje se lahko neopazno podaljšuje. Ko otrok začne bolje spati, pridejo vrtec, šola, dejavnosti, domače naloge in novi izzivi. Vedno obstaja nekaj, zaradi česar se zdi, da bo za partnerstvo več prostora nekoliko pozneje. Sčasoma lahko trenutno nimava časa zase postane način življenja. Takrat vprašanje ni več samo, koliko časa partnerja dejansko imata, temveč tudi, kaj se zgodi, ko ga vendarle dobita.

Če prost večer hitro zapolnita z obveznostmi, telefonom, televizijo ali dodatnim ukvarjanjem z otroki, je vredno pogledati, ali je v ozadju tudi nelagodje ob ponovnem srečanju v partnerski vlogi.

Starševstvo je lahko zelo izpolnjujoča vloga. Otrok potrebuje starša, njegovo skrb, odzivnost in prisotnost. V odnosu z otrokom lahko odrasli doživlja veliko bližine, smisla in občutka, da je pomemben. Partnerski odnos pa je drugačen. Partner je odrasla oseba s svojimi potrebami, pričakovanji in mejami.

Odnos z njim zahteva kompromise, vzajemnost in sposobnost prenesti tudi nestrinjanje. Če je partnerstvo postalo vir razočaranja ali negotovosti, je zato razumljivo, da se lahko posameznik še močneje oklene starševske vloge.

Pomembna je pozornost, kadar otrok postane skoraj edini vir bližine, smisla ali čustvene povezanosti v družini. Takšna dinamika lahko sčasoma obremeni tudi otroka, zlasti če začne dobivati mesto, ki bi moralo pripadati odnosom med odraslimi.

Otroci so občutljivi na čustveno ozračje doma in na načine, kako se družinski člani povezujejo med seboj. Problematično postane predvsem takrat, ko otrok ni več samo otrok, ampak začne prevzemati tudi del čustvenega prostora, ki bi moral ostati med odraslimi.

Eden od staršev mu lahko začne zaupati težave iz partnerstva, pri njem išče tolažbo ali zavezništvo oziroma ga vključuje v konflikte med staršema. Otrok se lahko znajde v položaju, ko čuti, da mora enega od staršev zaščititi, pomiriti ali mu biti čustveno bližje, ker te bližine med partnerjema ni.

To ne pomeni, da mora biti otrok popolnoma izključen iz čustvenega življenja družine. Otroci lahko vidijo, da so starši žalostni, jezni ali obremenjeni - pomembna pa ostaja generacijska meja: otrok ne bi smel postati tisti, ki nosi čustvene potrebe odraslega ali rešuje partnerski odnos svojih staršev.

Včasih se ob pogovoru o partnerstvu pojavi občutek, da morajo starši izbirati med tem, ali bodo dovolj prisotni za otroka ali pa bodo skrbeli za svoj odnos.

V resnici ti dve nalogi nista nujno v nasprotju. Pomembno pa je, da odrasli odnosi ostanejo odgovornost odraslih in da otrok ni tisti, okoli katerega se mora organizirati vse čustveno življenje družine. Občasno obdobje večje oddaljenosti med partnerjema je lahko normalen del družinskega življenja.

Če pa otrok skozi leta ostaja glavni razlog, zaradi katerega ni prostora za pogovor, bližino ali soočenje s težavami v odnosu, je vredno pogledati nekoliko globlje. Pri tem ne gre za iskanje krivca, temveč da otrok lahko ostane otrok, partnerja pa ponovno prevzameta odgovornost za odnos, ki obstaja med njima.

Viri: The Gottman Institute / One Plus One / Psychology Today