Čustvena oddaljenost običajno nastaja postopoma. Oblikuje se kot preplet neizgovorjenih čustev, nepredelanih zamer, pomanjkanja ranljivosti in vedno redkejših trenutkov pristne bližine. V obdobju intenzivne skrbi za družino partnerja pogosto zdrsneta v funkcionalne vloge: usklajevanje urnikov, gospodinjstvo, vzgoja. V tej nenehni pripravljenosti na učinkovito delovanje pa se izgublja prostor za nežnost, povezanost in stik, ki je nekoč dajal občutek midva. Čustvene potrebe obeh partnerjev, pogosto nezavedno oblikovane že v primarni družini, ostajajo neusklajene, nerazumljene ali prezrte. In tam, kjer ni več varnega prostora za iskreno ranljivost, se začenja tiha razpoka, ki vodi v občutek osamljenosti, kljub fizični prisotnosti drugega.
Osamljenost v odnosu ne pride z besedami, temveč z občutki: z notranjo praznino sredi pogovora, s tišino, ki ne prinaša miru, temveč oddaljenost. Morda kot hrepenenje po pogledu, ki bi nas zares uzrl, in kot izguba zanimanja drug za drugega. Pa kot tih občutek, da nekaj med nama ugaša in da tega nihče ne upa izreči.
Kako se s partnerjem ponovno čustveno povezati?
Občutek bližine se lahko znova vzpostavi, vendar ne samodejno. Potrebna je želja in zavestno prizadevanje obeh partnerjev. Prvi korak je iskreno soočenje z lastnim doživljanjem in pripravljenost, da ranljivost izrazimo brez obrambnih mehanizmov, kot so kritika, umik ali molk. Pristen stik se rojeva v varnem prostoru, kjer lahko čustva obstajajo brez obsojanja in z željo po razumevanju. Pomembno je ustvarjati vsakodnevne priložnosti za stik: nežne geste, zanimanje za doživljanje drugega, mimobežen dotik, skupni trenutki brez telefona. Pri vzpostavljanju čustvene povezanosti je dragoceno razumevanje vzorcev, ki jih prinašamo iz primarne družine. Vsak partner ima svoje načine, kako izraža ljubezen, kakšne obrambe ima, kako išče bližino – in prav v tem razumevanju se pogosto skriva ključ do večje sočutnosti in manj projekcij. Pri tem je lahko v pomoč partnerska terapija ali strokovna literatura, ki odpira prostor za refleksijo.
Stik s seboj
Osamljenost v odnosu ni vedno zgolj odsev odnosa, temveč tudi pokazatelj notranje odtujenosti. Ko vzpostavljamo odnos z drugim, ne moremo preskočiti odnosa s sabo. Pristnost, ki jo želimo od drugega, moramo najprej dovoliti sebi: v obliki stika s čustvi, telesom, vrednotami in potrebami. To pa je eden izmed pomembnih temeljev za vzpostavljanje zdravih in podpornih odnosov z drugimi.
Viri: Gottman Institute
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV