Ko oče začuti ljubosumje do otrokove navezanosti na mamo

V zgodnjem otroštvu je otrokova navezanost na mamo pogosto izrazitejša zaradi bioloških, čustvenih in razvojnih razlogov. Mama je pogosto primarni skrbnik in tista, ki je najbolj dosledno prisotna pri hranjenju, uspavanju in tolaženju. Otrok se v prvih letih življenja močno zanaša na telesno bližino in znane vzorce regulacije, ki jih običajno povezuje z mamo. Ta navezanost je naravna in ne pomeni zavračanja očeta, temveč otrokovo potrebo po predvidljivosti in varnosti.

Očetova navezanost se pogosto razvija nekoliko drugače in postopneje. Otroci očete pogosto doživljajo kot figuro, povezano z raziskovanjem sveta, igro in postopnim ločevanjem od primarne varnosti. Ta odnos je lahko manj očiten, a je za otrokov razvoj enako pomemben in pogosto pride bolj do izraza v kasnejših fazah odraščanja.

Ljubosumje se pri očetu kaže v občutku, da ni potreben, v umiku ali v prepričanju, da je njegova vloga drugotnega pomena. Včasih se lahko pojavi tudi kot napetost v partnerskem odnosu, kjer oče nezavedno občuti zamero do partnerke, čeprav razumsko ve, da ne gre za tekmovanje. V ozadju teh občutkov je pogosto globoka potreba po bližini, potrditvi in občutku pomembnosti. Pri nekaterih očetih se ob tem lahko prebudijo tudi lastne izkušnje iz otroštva – spomini na to, kako so se sami počutili videni ali spregledani.

Če oče svojih občutkov ne prepozna in si jih ne prizna, ti ne izginejo, temveč se pogosto spremenijo v čustveni umik ali zmanjšano vključenost. Oče lahko začne nezavedno stopati korak nazaj, saj se želi zaščititi pred ponavljajočim se občutkom zavrnitve, kar lahko dolgoročno vpliva na odnos z otrokom in tudi partnerko. Priznanje občutkov pomeni, da si oče dovoli razumeti, kaj se v njem dogaja. Ko sprejme, da gre za del procesa prilagajanja na starševsko vlogo, dobi možnost, da nanje odgovori zavestno in zrelo.

Otrok ne potrebuje očeta, ki bi tekmoval z mamo ali poskušal prevzeti njeno vlogo. Potrebuje očeta, ki ostaja čustveno dostopen, tudi ko ni prva izbira. Prav ta zanesljiva prisotnost ustvarja globok občutek varnosti. Otrok se ob njem uči, da so odnosi stabilni in da bližina ne izgine, če v nekem trenutku izbere nekoga drugega. Vloga očeta se pogosto pokaže v razvoju samozavesti, v učenju soočanja s frustracijami in v oblikovanju odnosa do avtoritete in sveta.

Gradnja odnosa med očetom in otrokom je najbolj učinkovita takrat, ko temelji na avtentičnosti. To pomeni, da oče ne poskuša posnemati maminega načina skrbi ali se primerjati z njo, temveč išče lastne oblike povezanosti. Te se lahko razvijajo skozi skupno igro, rituale, pogovore ali preprosto skozi čas, ki ni nujno zapolnjen z aktivnostmi. Pomemben del tega procesa je tudi odprta komunikacija s partnerko. Ko oče svoje doživljanje izrazi mirno in brez obtoževanja, se lahko v partnerskem odnosu ustvari več razumevanja in podpore. Takšno sodelovanje med staršema krepi celoten družinski sistem in otroku daje občutek varnosti.

Oče, ki ostane prisoten, tudi ko se počuti odrinjenega, otroku sporoča, da odnosi prenesejo razočaranje, da bližina ni pogojena z izbiro in da ljubezen ni tekmovanje. Takšna izkušnja ima dolgoročen vpliv na otrokovo dojemanje odnosov. Uči ga, da so odnosi varni, stabilni in zanesljivi tudi takrat, ko niso popolni. In prav to je ena najpomembnejših popotnic, ki jih lahko oče da svojemu otroku.

Viri: PsychologyToday / Parents