Duševno zdravje v starševstvu: ko odnos postane logistika

"Ljubezen v starševstvu ne izgine, le skrije se pod plastmi utrujenosti, odgovornosti in vsakodnevnega preživetja."

Nekje med usklajevanjem urnikov, boleznimi, vrtcem, šolo, službo, obveznostmi, nakupi, kuhanjem, spanjem in neštetimi malimi odločitvami, se lahko zgodi, da se partnerski odnos začne premikati iz prostora bližine v prostor funkcionalnosti. Pri tem ni nujno, da sta partnerja manj predana drug drugemu, pogosto pa postaneta predvsem zelo utrujena. Njun odnos se počasi začne organizirati okoli vprašanj: Kdo gre po otroka? Si plačal položnice? Kdo bo jutri doma? Si naročila pregled? Kaj bomo jedli? Kaj bomo počeli čez vikend?

Sodobno starševstvo je za mnoge pare organizacijsko bistveno bolj zahtevno, kot si predstavljajo pred prihodom otrok, saj družinski sistem zahteva neprestano koordinacijo. Poleg organizacijskega in fizičnega dela je prisotna tudi mentalna obremenitev vsakodnevnega načrtovanja, predvidevanja in nošenja odgovornosti. V takšnem ritmu se odnos med partnerjema lahko začne premikati iz čustvene povezanosti v operativno sodelovanje - pogovori postanejo krajši, bolj funkcionalni in usmerjeni v reševanje nalog. Veliko parov začne napačno sklepati, da je z odnosom nekaj narobe, ker ni več toliko spontanosti, lahkotnosti ali bližine, v resnici pa je pogosto problem v kronični izčrpanosti živčnega sistema. Intimnost se torej ne izgubi nujno zaradi konfliktov ali nerazumevanja, temveč zaradi stalne preobremenjenosti, kar je pomembna razlika.

"Včasih partnerja ne oddalji pomanjkanje ljubezni, temveč količina bremen, ki jih morata vsak dan nositi."

Psihološko gledano bližina potrebuje določeno mero notranje razpoložljivosti. Ko smo kronično utrujeni, preobremenjeni ali pod stresom, se naš sistem usmeri predvsem v delovanje in preživetje, ne v povezanost. To pomeni, da starši ne izgubljajo želje po bližini zato, ker jim partner ni več pomemben, temveč zato, ker preprosto nimajo več dovolj notranjega prostora zanjo. Kronični stres zmanjšuje potrpežljivost, empatijo in sposobnost čustvene regulacije. Partnerjeve manjše pomanjkljivosti hitreje postanejo dražeče, nesporazumi se hitreje stopnjujejo, potreba po umiku pa postane večja. Paradoks je, da par v obdobju največjih obremenitev najbolj potrebuje povezanost, a ima zanjo najmanj kapacitete.

Partnerja skozi izzive starševstva začneta nezavedno drug drugega doživljati predvsem kot sodelavca v družinskem projektu, kar pomeni, da je večina komunikacije usmerjena v organizacijo, odgovornosti in razdelitev nalog. Pogovori o notranjem svetu, občutkih, ranljivosti ali preprostem zanimanju za drugega se začnejo umikati. Partner tako nehote postane predvsem nekdo, s komer je treba "uskladiti življenje", kar lahko ustvarja občutek osamljenosti tudi v sicer funkcionalnem odnosu. Par navzven deluje usklajen, doma vse teče, naloge so opravljene, znotraj pa lahko oba doživljata tiho izgubo povezanosti.

Ko govorimo o duševnem zdravju staršev, pogosto pomislimo na individualno stisko, izgorelost, anksioznost ali poporodno ranljivost. Manj pogosto pa govorimo o tem, kako močno na psihološko dobrobit vpliva kakovost partnerskega odnosa. Odnos je lahko pomemben vir regulacije, varnosti in opore, v obdobju kronične preobremenjenosti pa lahko postane še en prostor napetosti, nerazumevanja ali čustvene praznine. Ko starši nimajo občutka, da so v tem skupaj, se obremenitev pogosto poveča - mentalna izčrpanost se poglablja, občutek osamljenosti raste, majhne frustracije pa hitreje prerastejo v večje konflikte. Partnerski odnos je torej izjemno pomemben del psihološke stabilnosti družine.

Veliko parov doživlja podobne stiske, a o njih redkeje govorijo. Deloma zato, ker se zdi, da je to normalen del starševstva, deloma pa zato, ker se ob tem hitro pojavi občutek krivde. Če sva utrujena in oddaljena, ali to pomeni, da je nekaj narobe z nama? Če sva včasih bolj sodelavca kot partnerja, ali to pomeni, da je najin odnos nezdrav? 

Rešitev običajno ni v velikih romantičnih gestah ali nerealnih pričakovanjih, da bo odnos v obdobju majhnih otrok enak kot prej. Starša potrebujeta občutek, da ostajata v stiku, kar pomeni zelo majhne, a pomembne stvari - iskren pogovor brez hitenja, trenutek zanimanja za to, kako je drugemu, več nežnosti v vsakdanjih interakcijah, manj predpostavljanja in več preverjanja drugega ... Bližina se ne vrača skozi spektakularne trenutke, ampak skozi drobne izkušnje ponovne čustvene dostopnosti.

Eden pomembnejših izzivov sodobnega starševstva je, kako dobro poskrbeti za otroka ter ob vseh zahtevah ne izgubiti tudi odnosa, iz katerega je družina nastala. Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, dragoceno pa je, da odraščajo ob dveh odraslih, ki kljub utrujenosti in vsakodnevnim obremenitvam skušata ohranjati tudi stik, toplino in občutek, da sta še vedno tim - ne le pri organizaciji življenja, ampak tudi v odnosu.

Viri: The Gottman Institute / Postpartum Support International