December in konec ljubezni: kako preživeti razhod med prazniki

Ko se odnos zaključi ravno decembra, oseba ne doživlja le izgube partnerstva, temveč tudi izgubo simbolnega prostora družine. Zunaj utripajo praznične luči, v notranjosti pa razpada struktura domačega sveta, varnosti, pripadnosti. Ravno ta kontrast, zunanje veselje in notranja bolečina, je eden najtežjih delov decembrskih razhodov.

Ko se leto zaključuje, se globoko v nas prebudi potreba, da preverimo, ali živimo življenje pristno in v skladu z nami. Mnogo parov že mesece ali celo leta stoji na krhkih temeljih, a vsakdanji ritem te odtujenosti ne razgali v celoti. A ko se leto zaključi in se telo umiri ter čustva dobijo več prostora, pride resnica na površje. Za starše je ta izkušnja izjemno težka, saj morajo kljub težki prelomnici in bolečini obdržati občutek varnosti in stabilnosti za svoje otroke. V takšnih trenutkih se pogosto prebudijo občutki krivde – uničujem praznike, naredila sem jim nekaj nepopravljivega. Zelo pomemben je iskren, a otrokovi starosti primeren pogovor. Ostajam tukaj, ljubezen do tebe se ni spremenila, nisi kriv za to, kar se dogaja. Komunikacija v takšnih trenutkih ni namenjena razlagi, temveč regulaciji – temu, da otrok čuti nadaljevanje odnosov, tudi ko se struktura družine spreminja.

Starši, ki se razhajajo decembra, se pogosto soočajo tudi z lastnimi sprožilci. Praznični spomini iz otroštva, neizpolnjene želje po družinski toplini, občutki globokega razočaranja nad potjo, ki ni šla v smer, kot so si jo želeli. Zato je izjemno pomembno, da v tem obdobju starš ne išče opore pri otroku, temveč pri drugih odraslih: prijateljih, sorodnikih, terapevtu ... Otrok ne more (in ne sme) biti prostor, kamor starš odlaga svojo bolečino. Največja darila, ki jih lahko otrok prejme v tem času, so: rutina, predvidljivost, toplina in občutek, da ima starš kljub težkemu obdobju stik s seboj. V tem času je pomembno ustvariti male rituale: večerna zgodba, dolgi sprehodi, skupna peka piškotov, namizne igre ... Ni treba ustvarjati popolnih trenutkov; dovolj je, da so pristni.

Bolečina razhoda v decembru pogosto aktivira tudi strah pred prihodnostjo. Kako bo videti naslednje leto? Kako bo videti družinski sistem v novi obliki? Toda spremembe še ne pomenijo izgube družine, spremeni se le njena oblika. Ljubezen do otrok ostane temelj, okoli katerega se gradi nova struktura, četudi drugačna od tiste poprej. Ko starša zmoreta, vsak na svoj način in s svojo ranljivostjo, ohranjati stik z otroki, jima s tem sporočata, da odnos ostaja varen, da je pripadnost stabilna in da nista kriva, ker se razhajata. Nova struktura se gradi postopoma skozi iskrene pogovore, spoštovanje mej in predvsem skozi ponavljajoče se izkušnje, ki otroku pokažejo, da ga oba starša še vedno razumeta in imata rada. Čeprav se družinska dinamika spremeni, lahko njeno jedro postane celo bolj zavestno in premišljeno. Včasih se prav skozi razhod rodi nov odnos – ne več partnerski, a vseeno sodelovalen, odgovoren in usmerjen v dobrobit otrok.

Ko se razhod zgodi decembra, človek pogosto misli, da se mu je življenje "sesulo" ravno v času, ko bi moralo biti najlepše. A prav takrat je priložnost, da se spomnimo: prazniki niso kulisa, so prostor povezanosti. In povezanost lahko živi tudi v obdobju bolečine - včasih celo bolj iskreno. To obdobje ni zaključek, je samo kratek prehod. Globoko človeški, boleč, a tudi poln možnosti, da starš ponovno najde stik s seboj, z resnico odnosov in z načinom, kako želi v prihodnje ustvarjati svet za svoje otroke.

Viri: FamilyLives / PsychCentral