Kaj če bivša otroka uči, da mora novemu partnerju reči 'očka'?

Za enega od staršev je to lahko boleče, saj ima občutek, da nekdo posega v njegovo vlogo. Za otroka pa je položaj lahko precej bolj zapleten, kot se zdi na prvi pogled. Morda se je na novega partnerja navezal in mu je takšen naziv všeč, morda ga uporablja, ker ga tako kličejo drugi, ali pa ima občutek, da mora ustreči odraslim.

Toda ali je takšno poimenovanje sploh primerno? In kako ravnati, če otrok nenadoma začne novega partnerja klicati mama ali oče?

Na portalu HealthyChildren pojasnjujejo, da se otroci ob prihodu novega partnerja v družino srečujejo z različnimi čustvi. Nekateri se nove osebe hitro razveselijo, drugi potrebujejo več časa, tretji pa se bojijo, da bi z navezanostjo na mačeho ali očima prizadeli svojega biološkega starša.

Otrok lahko na primer pomisli, da bo mama žalostna, če bo očetovo novo partnerko vzljubil, ali da bo izgubil očetovo naklonjenost, če se bo dobro razumel z maminim novim partnerjem. Zato je pomembno, da mu odrasli jasno pokažejo, da mu ni treba izbirati strani in da lahko ima rad več ljudi hkrati.

Če otrok novemu partnerju začne reči "mami" ali "očka", to samo po sebi še ne pomeni, da zavrača biološkega starša. Prav tako ni nujno, da ga k temu kdo sili. Včasih se takšno poimenovanje razvije spontano, drugič pa je posledica pričakovanj odraslih.

Razlika je pomembna. Otrok, ki naziv uporablja prostovoljno in se ob tem počuti dobro, je v drugačnem položaju kot otrok, ki ga uporablja zato, ker se boji, da bo sicer razočaral enega od staršev.

Če izveste, da nekdanji partner otroka nagovarja, naj njegovi novi partnerki ali partnerju reče mama oziroma oče, je razumljivo, da se lahko pojavijo jeza, žalost ali občutek, da vam nekdo jemlje mesto v otrokovem življenju.

Kljub temu je priporočljivo, da se najprej osredotočite na otrokovo doživljanje in ne na spor z bivšim partnerjem. Strokovnjaki svetujejo, naj se otrok na novega družinskega člana privaja na način, ki mu je najbolj udoben. Nova partnerka je lahko sprva preprosto očetov partnerka, pozneje pa se odnos lahko razvije v nekaj bolj osebnega.

1. Z otrokom se pogovorite brez očitkov.

Namesto vprašanja "Zakaj mu rečeš očka?" ali "Kdo ti je rekel, da jo moraš klicati mama?" poskusite z mirnim, odprtim pogovorom. Otroka lahko vprašate, kako se ob tem počuti in ali mu je takšno poimenovanje všeč.

Pomembno je, da se ne počuti, kot da mora zagovarjati enega starša pred drugim. Če pove, da mu je naziv všeč, ga poslušajte. Če prizna, da mu je neprijetno, mu dajte vedeti, da ima pravico povedati, kako se počuti.

2. Jasno mu povejte, da ste še vedno njegova mama oziroma njegov oče.

Otrok potrebuje občutek varnosti. Lahko mu poveste: "Veseli me, če imaš z njim lep odnos. Jaz sem še vedno tvoj očka in vedno bom. Ni ti treba nikomur dokazovati, da ga imaš rad, tako da ga kličeš oči."

S tem ne razvrednotite novega partnerja, ampak otroku zagotovite, da njegova vez z vami ni ogrožena.

3. Z bivšim partnerjem se pogovorite na štiri oči.

Če menite, da otrok naziv uporablja zaradi pritiska, poskusite nekdanjemu partnerju mirno pojasniti, da vas skrbi predvsem otrokovo počutje. Namesto obtožb se osredotočite na skupni cilj: da otrok ne bi imel občutka, da mora ugajati enemu ali drugemu staršu.

Lahko predlagate, da otroku oba jasno povesta, da mu ni treba nikogar imenovati mama ali oče, če si tega sam ne želi.

4. Otroka ne silite, naj novega partnerja zavrne.

Če od otroka zahtevate, da novega partnerja ne sme klicati mama ali oče, čeprav mu je takšno poimenovanje všeč, ga lahko postavite v podoben položaj kot drugi starš, ki ga k temu spodbuja. Namesto izbire ene ali druge strani mu omogočite, da pove, kaj mu ustreza.

Pomembno je, da ga ne zaslišujete po vsakem obisku pri drugem staršu in ga ne uporabljate kot posrednika v konfliktu.

Raziskava, objavljena v reviji Journal of Clinical Child & Adolescent Psychology, je proučevala odnose otrok po ločitvi z njihovimi materami, očeti in novimi partnerji staršev. Raziskovalci so ugotovili povezavo med konflikti v družinskih odnosih in težavami pri prilagajanju otrok. Ugotovili so tudi, da so se otroci v konfliktnih situacijah pogosteje postavili na stran biološkega starša kot novega partnerja.

To ne pomeni, da bo otrok, ki novemu partnerju reče mama ali oče, nujno doživel stisko. Pomeni pa, da so odnosi med odraslimi pomemben del njegovega doživljanja družinske spremembe.

Ključna torej ni zgolj oznaka, ki jo otrok uporablja, temveč kakovost odnosa, občutek varnosti in način, kako se družina prilagaja novim okoliščinam.

Na to vprašanje ni enega odgovora, ki bi ustrezal vsem družinam. 

Nekateri otroci novega partnerja že od začetka kličejo po imenu, drugi uporabljajo izraze, kot sta "mačeha" ali "očim", nekateri pa sčasoma sami izberejo naziv mama ali oče.

Pomembno je, da se takšno poimenovanje ne uporablja kot nadomestilo za biološkega starša ali kot dokaz pripadnosti novi družini. Prav tako ni treba predpostavljati, da otrok s takšnim nazivom izraža večjo ljubezen do enega odraslega kot do drugega.

Če otrok sam želi uporabljati naziv mama ali oče, se je smiselno pogovoriti o tem, kaj mu pomeni. Če pa ga odrasli v to silijo, je treba postaviti mejo in poskrbeti, da se lahko izrazi brez strahu pred posledicami.

Če se spori stopnjujejo, otrok kaže znake stiske ali se znajde sredi ponavljajočih se pritiskov, je lahko koristen pogovor z družinskim terapevtom ali drugim strokovnjakom za duševno zdravje otrok.

Razhod partnerskega odnosa ne pomeni konca starševstva. Ko v življenje enega ali obeh staršev vstopi nov partner, se družina spremeni, otrok pa potrebuje čas, da se na novo ureditev navadi.

Ni nujno, da bo otrok novega partnerja kadar koli imenoval mama ali oče. Prav tako takšno poimenovanje samo po sebi ne pomeni, da je z njegovim odnosom do biološkega starša kaj narobe.

Najpomembnejše je, da otrok ve, da ga imajo odrasli radi, da mu ni treba nikogar nadomestiti in da lahko vzpostavi odnos z novim partnerjem, ne da bi zato izgubil bližino z mamo ali očetom.

Odrasli se lahko ne strinjajo glede številnih stvari, toda pri vprašanju, kako bo otrok imenoval novega partnerja, bi moralo biti vodilo predvsem njegovo počutje. Ljubezen namreč ni tekmovanje, v katerem lahko zmaga samo eden.