Otrok ni projekt: kdaj spodbuda pomaga in kdaj pritisk škodi?

V času, ko se zdi, da je treba izkoristiti vsako priložnost, razviti vsak talent in zapolniti vsako prosto uro z nečim koristnim, starši lahko začnemo dvomiti, ali za svojega otroka naredimo dovolj. Sprašujemo se, ali je izbral pravo šolo, bi moral še kaj trenirati, ali dovolj bere, vadi, napreduje. In če se sošolec, bratranec ali sosedov otrok na nekem področju odlično odreže, se lahko pojavi vprašanje, ali bi moral naš otrok dosegati več.

Želja, da bi otroku omogočili čim boljše izhodišče, je razumljiva. Vendar pa lahko prav iz najboljših namenov nastane pritisk, ki ga otrok ne doživlja več kot podporo, temveč kot sporočilo, da mora biti nenehno (naj)boljši. A strokovnjaki opozarjajo, da so visoka pričakovanja in občutek, da je lastna vrednost odvisna od dosežkov, povezani z razvojem nezdravega perfekcionizma. K občutku pritiska lahko prispevajo tudi tekmovalnost, šolsko okolje in družbena omrežja.

Toda otrok ni nepopisan list, ki bi ga lahko z dovolj premišljeno vzgojo oblikovali po svojih predstavah. Dr. Tristan Rigler, univ. dipl. psih., specialist klinične psihologije z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, Centra za mentalno zdravje, Enote za adolescentno psihiatrijo, se zaveda, da imajo starši sicer pomemben vpliv na razvoj, a meni, da ga danes pogosto tudi precenjujemo. "Otroci se že zelo zgodaj razlikujejo v temperamentu, aktivnosti, občutljivosti, vztrajnosti, interesih, sposobnostih in še marsičem. Na del teh razlik pomembno vplivajo tudi dedni dejavniki," je pojasnil.

Starši lahko ustvarjajo spodbudno okolje, pomagajo razvijati dobre navade, postavljajo meje, podpirajo in učijo otroka, kako se soočati z neuspehom. Ne morejo pa vnaprej določiti, kakšna osebnost bo postal, kaj ga bo veselilo ali na katerem področju bo uspešen. A težava nastane, ko začnemo otroka doživljati kot projekt, v katerega je treba vložiti dovolj časa, dejavnosti in pravilnih odločitev, da bi bil rezultat takšen, kot so si ga zamislili odrasli. "Kot da bo ob pravi barvi otroške sobe, pravem vrtcu, pravi šoli, dovolj dejavnostih in dovolj spodbude rezultat sigurno takšen, kot smo si ga zamislili," je ponazoril.

V ozadju takšnega ravnanja so lahko tudi neizpolnjene želje staršev, ko si lahko, nezavedno ali zavedno, želijo, da bi otrok dosegel nekaj, česar sami niso mogli. Morda si je kdo želel glasbene kariere, športnega uspeha ali določene izobrazbe, pa mu okoliščine med odraščanjem tega niso omogočile, zato lahko nezavedno začne uresničevati svojo željo skozi otroka. Če pa želi otrok izbrati drugačno pot, je lahko zato deležen prigovarjanja, razočaranja ali celo vzbujanja občutkov krivde. Če pa denimo sliši, da bi bil starš z njegovimi možnostmi "vrhunski pianist", lahko sporočilo razume kot očitek, da svojih priložnosti ne izkorišča dovolj.

K pritisku prispeva tudi zaskrbljenost glede prihodnosti otrok. "Starši imajo občutek, da je svet vse bolj tekmovalen in zahteven, zato želijo otroku omogočiti čim več. Posledično imajo nekateri otroci že zelo zgodaj zapolnjen skoraj ves teden z dejavnostmi. Namen je praviloma dober, otrok pa hitro dobi občutek, da mora ves čas nekaj delati, se izboljševati ali dosegati," je opozoril sogovornik.

Primerjanje je del odraščanja in v določeni meri normalno. "Otroci se tudi sami primerjajo z vrstniki in preko tega ugotavljajo, kaj jim gre dobro in kaj manj. To je zlasti pomembno in aktualno v obdobju adolescence, ko gradijo svojo samopodobo," je pojasnil dr. Tristan Rigler.

Problem pa nastane, če primerjanje postane glavni način motiviranja. Odraslemu se lahko zdi nedolžno, če izreče: "Poglej, kako dobro je to naredil tvoj sošolec", otrok pa lahko sliši: "Drugi so boljši od mene, jaz pa nisem dovolj dober." Če se takšna sporočila ponavljajo, lahko otrok svojo vrednost vse bolj veže na to, kako se odreže v primerjavi z drugimi. Takšna osnova za samopodobo je lahko problematična, saj bo vedno obstajal nekdo, ki je boljši v šoli, športu, glasbi ali na drugem področju.

Posebno previdni moramo biti pri primerjanju sorojencev. Stavki, kot sta "tvoja sestra je bila pri teh letih bolj samostojna" ali "brat nikoli ni imel takih težav v šoli", lahko otroka negativno zaznamujejo v procesu gradnje lastne vrednosti. Veliko bolj koristno je spremljati njegov napredek glede na njega samega: kaj zna danes bolje kot prej, kje se je potrudil, kje je vztrajal in kaj se je naučil, je poudaril sogovornik.

Ambicioznost staršev sama po sebi ni problem. Otrok potrebuje pričakovanja, zahteve, meje in izkušnjo, da se je za nekatere stvari treba potruditi. Pomembno pa je, kakšno sporočilo spremlja pričakovanja.

"Starši imajo lahko najboljše namene in otroka zelo radi, pa ga vseeno preobremenijo. To se pogosto zgodi ravno zato, ker želijo zanj najbolje. Ambicioznost staršev je koristna, če otrok dobi sporočilo: verjamem vate, vem, da zmoreš, in pričakujem, da se boš potrudil. To je nekaj drugega kot sporočilo: zadovoljen sem s tabo le takrat, ko si uspešen," je pojasnil klinični psiholog.

"Otroci zelo hitro opazijo, ob čem so starši najbolj zadovoljni. Če je največ pohvale, zanimanja in veselja ob dobrih ocenah, športnih rezultatih ali drugih dosežkih, lahko začnejo sklepati, da je njihova vrednost povezana predvsem z uspehom. Tak otrok neuspeha potem ne doživlja več samo kot nekaj, kar mu ni uspelo. Lahko to začne doživljati kot dokaz, da sam ni dovolj dober," je nadaljeval.

Pomembno je tudi, ali ima otrok možnost reči, da ga nekaj ne zanima več ali da si želi prenehati ali poskusiti drugačno dejavnost. Če vsako opuščanje razumemo kot lenobo ali pomanjkanje vztrajnosti, lahko zelo težko ugotovi, kaj si dejansko želi sam.

Nekateri otroci pa so sami od sebe že zgodaj zelo motivirani; sami si postavljajo cilje, veliko vadijo, so disciplinirani in so se pripravljeni marsičemu odpovedati za dosežek. Kako naj starši postopajo takrat?

Zelo ambicioznega otroka pogosto ni treba dodatno motivirati, je pojasnil dr. Tristan Rigler. Vloga staršev je predvsem, da njegovo zagnanost nekoliko umirjajo, ga usmerjajo in mu pomagajo ohranjati ravnotežje. "Zdrava ambicioznost pomeni, da je otroku cilj pomemben in da je zanj pripravljen veliko delati, hkrati pa lahko prenese napako, poraz ali slabši rezultat. Pri perfekcionizmu pa napaka postane veliko bolj ogrožajoča. Otrok je lahko zelo samokritičen, ni zadovoljen niti z objektivno zelo dobrim rezultatom, se pretirano pripravlja ali pa se začne izogibati situacijam, v katerih ni prepričan, da bo uspešen," je opisal.

Eden pomembnih znakov je tudi vprašanje, koliko veselja je še prisotnega. Če otrok dosega veliko, vendar ga to ne veseli več, če je predvsem napet, ga je strah neuspeha in čuti samo olajšanje, ko je vsega konec, je smiselno preveriti, ali pritisk ni postal prevelik. Pri zelo ambicioznem otroku zato ni dobro nenehno dvigovati zahtev in kriterijev. Uspeh lahko prinese ponos in veselje, vendar srebrne medalje ni treba takoj spremeniti v načrt za zlato. "Ob srebrni medalji ni priporočljivo tolažiti otroka, da naslednjič bo dobil pa zlato, če se bo dovolj potrudil," je poudaril sogovornik.

Danes pogosto slišimo, da moramo otroku zagotoviti čim več priložnosti, ga karseda najbolje pripraviti na prihodnost in pomagati "izkoristiti njegov potencial". Zveni spodbudno, vendar se lahko hitro spremeni v prepričanje, da je treba vsako sposobnost razviti do maksimuma in vsak prosti trenutek zapolniti z nečim koristnim.

Vendar otroci potrebujejo tudi čas brez strukturiranih dejavnosti za prijatelje, igro, počitek in tudi dolgčas. Ni treba, da je vsaka ura namenjena učenju, treningu ali napredku. "Otroštvo ni samo priprava na odraslost," je poudaril dr. Tristan Rigler.

Starši se lahko tudi zato pri dejavnosti vprašajo, kdo si jo v resnici želi. Če otroka ves čas prepričujejo, motivirajo, opominjajo in silijo, naj vztraja, je smiselno preveriti, ali je to še vedno njegov cilj ali predvsem njihov. Sogovornik je omenil tudi primer iz prakse, ko eden od staršev spontano in brez povoda začne na primer razlagati: "Naš je pa kar sam hotel igrati harfo in to že pri štirih letih. Sploh ne vem, od kod mu to."

Po njegovih besedah bi morali starši prenesti tudi možnost, da otrok izbere drugačno pot od tiste, ki smo si jo predstavljali. Morda ne bo obiskoval šole, ki smo jo izbrali zanj, ne bo nadaljeval športa, v katerega smo veliko vlagali, ali si ne bo želel poklica, ki se nam zdi najboljša izbira. To ni nujno znak neuspeha vzgoje, temveč je normalen del odraščanja.

Kako lahko podpiramo otroka, da ne bo čutil pritiska? Čemu naj se izogibamo, čeprav imamo najboljše namene, ker lahko dolgoročno škodujemo?

Dr. Tristan Rigler predvsem svetuje, da otroka poskušamo spoznati takšnega, kot je, in ne samo takšnega, kot bi želeli, da postane. Upoštevajmo njegove interese, opazujmo način delovanja, občutljivost, moč in omejitve ter mu dovolimo, da nas kdaj preseneti. Ni mu treba odstraniti vsake ovire ali ga zaščititi pred vsakim neuspehom. Potrebuje izkušnjo, da se je za nekatere stvari treba potruditi, da napake niso katastrofa in da lahko tudi po razočaranju nadaljuje.

Hkrati se je dobro izogibati stalnemu primerjanju z drugimi otroki, pretiranemu povezovanju lastnega zadovoljstva z njihovimi dosežki in temu, da po vsakem uspehu takoj postavimo nov cilj. Pomembno je, da otrok občuti sprejetost tudi takrat, ko mu ne gre najbolje.

Koristno je, da se starši občasno vprašamo, zakaj si nekaj tako močno želimo za svojega otroka. Ali je to res njegova želja? Ali nas vodi strah za njegovo prihodnost? Ali morda želimo, da doseže nekaj, česar sami nismo? "Otroku moramo pustiti tudi možnost, da nas kdaj razočara," je pojasnil sogovornik. "Da izbere drugo šolo, drug šport, drug poklic ali povsem drugačne interese, kot smo si jih predstavljali."

"Na koncu je pomembno, da otrok postopoma postaja svoj človek. Starši ga lahko spremljamo, mu pomagamo, postavljamo meje in odpiramo možnosti. Ne moremo pa njegove poti napisati vnaprej. Če ga ves čas samo usmerjamo in mu organiziramo življenje, mu lahko nehote sporočamo, da dvomimo v njegove sposobnosti in da nujno potrebuje zunanjo pomoč," je opozoril.

Tudi zato je smiselno, da si starši priznamo, da ne moremo v celoti usmerjati niti poznati prihodnosti svojih otrok. "V današnjem izjemno hitro in tudi nepredvidljivo spreminjajočem se svetu pa moramo biti odrasli tudi iskreni do sebe in si priznati, da ne vemo, v kakšno prihodnost odraščajo naši otroci in ali bodo vse te veščine, v katere jih samozavestno usmerjamo, zares sploh uporabne," je poudaril dr. Tristan Rigler.

Morda je zato ena najboljših podpor, če otroku pomagamo razviti sposobnost, da bo znal sčasoma sam poiskati svojo "pravo" pot.