Očetovstvo kot srečanje z novim življenjem in staro dediščino

Očetov odtis v moškem

Očetovstvo ni tabula rasa. Moški v novo vlogo vstopa z nahrbtnikom izkušenj, spominov, čustev – skratka z vsem, kar je prejel (ali ni prejel) od svojega očeta. To so lahko spomini na zaupanje, toplino in varnost ali pa na odsotnost, strogo disciplino, tišino, morda celo nasilje. Vse te izkušnje se znova prebudijo, ko je moški postavljen pred vprašanje: Kako naj vzgajam, pomirim, ljubim, usmerjam – ne da bi ponavljal, kar sem sam doživel ob očetu?

"Zavedel sem se, da postajam moj oče"

Miha, 35-letni oče dveh otrok, pripoveduje, kako je v svoji izkušnji očetovstva zaznal, da ima zelo podobne odzive, kot jih je imel njegov oče. "Ne cmeraj se, nisi revše, kakšen fant si?! Te bom še dvakrat čez rit, da boš imel razlog za jok!" Tako mu je govoril njegov oče – z avtoriteto, brez prostora za pogovor, čustva, občutke ... Miha je ob tem doživel preplavljajoč občutek: "Nisem si želel postati on, a vendar sem." Ta trenutek ga je prebudil. Namesto da bi vzorec zgolj ponavljal, se je odločil, da bo razmislil: Kaj od očetovega vedenja želim prenesti naprej in česa ne?

Ni iskal popolnosti, ampak resnico o sebi kot očetu. Skozi pogovore, zapisovanje svojih občutkov in vsakodnevno opazovanje, kako se odziva na stres, je začel počasi oblikovati svojo različico očetovstva. Ne kot zavrnitev očeta, temveč kot zavestno nadaljevanje tam, kjer prejšnja generacija ni imela priložnosti ali znanja.

Očetovstvo kot priložnost za prekinitev nefunkcionalnih vzorcev

Mnogi moški se ob prehodu v očetovstvo znajdejo razpeti med tem, kar so poznali, in tem, kar si želijo ustvariti. Če tega notranjega procesa ne ozavestijo, lahko nehote, nezavedno ponavljajo vedenja, ki niso usklajena z njihovimi vrednotami. Na primer: tišina namesto pogovora. Stroga pravila namesto odnosa. Bežanje v delo namesto pristnega stika.

A očetovstvo vedno ponuja nekaj izjemnega – možnost, da se ustavimo in premislimo: Kakšen oče želim biti? Kakšen človek želim biti v tej vlogi? To ne pomeni, da moramo kriviti in obsojati svojega očeta, temveč to, da z več sočutja razumemo, kaj je znal in česa ni zmogel dati – ter da si dovolimo narediti korak dlje. Tam, kjer je morda on molčal, jaz izberem pogovor. Tam, kjer je bilo strogo, jaz dodam razumevanje. Če je bil fizično ali čustveno odsoten, jaz izberem prisotnost.

Očetovstvo kot prostor ponovnega rojstva

Postati oče je tudi priložnost za stik z najglobljimi in ranljivimi deli sebe. Čeprav otroci ne potrebujejo popolnega očeta, si želijo očeta, ki je prisoten, iskren in pripravljen rasti skupaj z njimi.

Pri očetovstvu nikakor ne gre le za to, kako moški vzgaja otroke, temveč tudi za to, kako bo poskrbel za notranjega otroka v sebi in kako bo preoblikoval odnos z očetom – ne nujno navzven, ampak znotraj sebe. Vsak moški, ki zre v oči svojega otroka, nosi v sebi tudi dečka, ki je nekoč gledal v oči svojega očeta. In v tem krogu življenja, bolečin in možnosti je očetovstvo lahko ena najbolj zdravilnih poti – če si moški dovoli pogledati vase.

Viri: Fatherly / DaddiLife