Očetje tudi jokajo: čustvena plat, o kateri se premalo govori

A raziskave in sodobni vpogledi v duševno zdravje očetov kažejo nekaj povsem drugega: očetje niso manj čustveni, le manj pogosto jim je dovoljeno biti čustven na glas.

Prehod v očetovstvo ni le življenjski dogodek, ampak tudi biološka in psihološka preobrazba. Študije kažejo, da se pri očetih ob rojstvu otroka spreminjajo hormoni (vključno z znižanjem testosterona in povečanim oksitocinom), kar vpliva na večjo čustveno občutljivost in vez z otrokom.

Hkrati pa podatki kažejo, da približno 1 od 10 očetov doživi depresijo v prvem letu po rojstvu otroka.

Nekatere raziskave celo kažejo še višje številke, ko se temu pridružijo stres, pomanjkanje spanja in finančni pritiski. Pomembna podrobnost, ki jo pogosto spregledamo: očetova depresija se ne kaže vedno kot žalost. Velikokrat se skriva v umiku od družine, razdražljivosti, pretiranem delu ali tišini.

To pomeni, da očetje pogosto ne "padejo v jok" pred drugimi, ampak težave poskušajo razrešiti tiho.

Jok je osnovna človeška reakcija na preobremenitev, nemoč, pa tudi veselje ali olajšanje. A pri očetih je ta reakcija pogosto socialno filtrirana. Generacije so jih učile, da: "morajo biti močni", "ne smejo kazati šibkosti" in da "morajo imeti nadzor".

Posledica ni odsotnost čustev, ampak njihovo prestavljanje v zasebnost.

Številni očetje zato jok doživijo šele, ko ostanejo sami v avtu, po rojstvu otroka, ob izjemnem stresu ali izgub ali takrat, ko jih nihče ne gleda.

Nevroznanstvene raziskave kažejo, da se pri očetih ob zvoku joka otroka aktivirajo možganski centri za empatijo in odzivnost, podobno kot pri materah.

Z drugimi besedami, možgani očeta so "naravnani" na odziv, ne na potlačitev čustev. In prav tu se pogosto zgodi razkol med biologijo in družbo. Biologija pravi: odzovi se, začuti, reagiraj. Družba pa pogosto pravi: bodi miren, ne pokaži preveč.

Eden največjih problemov sodobnega očetovstva je, da se od moških pričakuje dvoje hkrati. Da so čustveno prisotni, a hkrati čustveno zadržani. Ta paradoks ustvarja tiho napetost, ki se pogosto pokaže šele v kriznih trenutkih.

Raziskave kažejo, da ima neobravnavan stres pri očetih lahko dolgoročne posledice tudi za otroke, od čustvenih težav do vedenjskih sprememb.

Ko oče joka, se ne dogaja nekaj "izjemnega". Dogaja se nekaj človeškega. Solze niso znak razpada avtoritete. So znak, da se je čustveni sistem preobremenil.

V psihologiji solze pogosto delujejo kot sprostitev napetosti, signal navezanosti ali oblika regulacije stresa. Zato jok ni nasprotje moči. Je del njene regulacije.

Ko družba začne sprejemati, da očetje tudi jokajo, se zgodi nekaj pomembnega. Pojavi se manj pritiska na "popolnega očeta", več odprtosti za duševno zdravje, boljši odnos z otroki, manj tihega trpljenja. In morda najpomembnejše: otroci dobijo dovoljenje, da čutijo, ker vidijo, da čuti tudi njihov oče.

Očetje niso manj čustveni kot matere. So le pogosteje naučeni, da morajo svoja čustva skrivati, racionalizirati ali preusmeriti. A realnost sodobnega očetovstva je vse bolj jasna: največja moč očeta ni v tem, da ne joka ampak da si to dovoli, ko je to potrebno.

Vir: changemh.org