Vsak četrti otrok ne živi skupaj z očetom

"Samo tisti, ki imajo ali so imeli očija, ne očeta, vedo, kakšna sreča je to!" – Mikhail Labkovsky

V nekaterih državah vzhodne Evrope se pojavlja tudi pojav tako imenovanih "transnacionalnih družin", kjer eden od staršev dela v tujini. Študije kažejo, da je v določenih primerih približno vsak četrti otrok vsaj del otroštva doživel življenje brez enega od staršev v gospodinjstvu, pogosto zaradi delovne migracije.

Podoben trend se kaže tudi v nekaterih državah Balkana, kjer je po ocenah približno 20–25 % otrok brez enega ali obeh staršev v vsakdanjem življenju, ker ti delajo v tujini.

Po zadnjih statistikah v zahodnem svetu vsak četrti otrok ne živi z očetom. Številni otroci, ki celo živijo z obema staršema, pogosto odraščajo ob očetu, ki je le fizično prisoten, čustveno pa ne, saj je lahko brezbrižen, umaknjen ali pa le malo časa preživi z otroki. 

Raziskave s področja razvojne psihologije poudarjajo, da ima očetova prisotnost pomembno vlogo pri razvoju otroka. Očetje pogosto prispevajo k drugačnemu načinu igre, spodbujajo raziskovanje, samostojnost in reševanje problemov.

Študije kažejo, da otroci, ki imajo redne in kakovostne stike z očetom:

- pogosteje razvijajo več samozavesti,

- lažje razvijejo socialne veščine,

- imajo pogosto boljše učne rezultate.

To ne pomeni, da otroci brez očeta ne morejo uspešno odrasti. Veliko je odvisno od kakovosti odnosov, podpore širše družine ter socialnega okolja.

A brazgotine odsotnosti očeta ostanejo globoko zarezane v samopodobo posameznika. Včasih je družina delovala kot majhna celica, kjer je bil oče glava družine in je hodil na delo, otroci pa so bili vpeti v družinsko dinamiko ter so pomagali pri domačih opravilih in okoli hiše ter se od očeta marsikaj naučili. 

Danes so očetje večinoma zaposleni zunaj doma, zato imajo otroci le redko možnost videti njegovo delovno mesto. Pogosto sploh ne vedo, kaj je oče po poklicu in kje dela. Srečajo ga med zajtrkom ali večerjo, včasih pa niti takrat. Veliko očetov dela tudi nadure, zato so nenehno utrujeni. Za njihove otroke se zdi, da ne obstajajo. 

Po nekaterih raziskavah povprečen ameriški oče za kakovostno komunikacijo s svojim otrokom porabi manj kot šest minut na teden. V večini primerov gre predvsem za redko in površno komunikacijo. Dejstvo je torej, da veliko otrok odrašča ob očetu, ki je le fizično prisoten v domu. To je tako, kot da bi otroke pripeljali v slaščičarno, a jim ne bi dali priložnosti, da uživajo v tortah, ki jih vidijo pred seboj, opozarjajo na portalu Atma.hr.

V tehnološko razvitih državah je leta 1960 vsak deseti otrok živel samo z enim staršem, že leta 1978 pa približno vsak peti. Danes je stanje zaskrbljujoče, v ZDA vsak četrti otrok ne živi z očetom, pričakuje pa se nadaljnje zmanjševanje tega deleža.

Čustvene težave in posledice bodo te otroke spremljale v osebnem življenju, zakonu in starševstvu. Obdobje odraščanja od pubertete do zrelosti je zagotovo obdobje, v katerem je vpliv staršev izjemno pomemben. V naši kulturi imajo v tem obdobju dekleta običajno tesnejši odnos s svojo vzornico (mamo) kot fantje s svojim moškim vzornikom (očetom). 

Pogosto je očetova osebnost težko dosegljiva ali pa je popolnoma odstranjena iz življenja sinov. Prav zaradi tesnejšega odnosa s staršem, si dekleta običajno zgradijo bolj zdravo podobo o sebi. Če bi imeli moč popraviti nek družbeni pojav, bi bila ena prvih stvari, da bi odpravili problem odsotnega, brezbrižnega ali nevpletenega očeta. Nobena druga težava ni prizadela naše družbe bolj kot ta, so prepričani številni strokovnjaki. 

V nekaterih primerih so starši sovražni, zaskrbljeni, odporni ali posesivni in le občasno izpolnjujejo svoje obveznosti. Vse te razmere znotraj družine vplivajo na razvoj otrokove osebnosti. Oče in mama sta za otroka najbolj vplivni osebi. Če se imata rada in sodelujeta, če imata jasno opredeljene vloge, se bodo otroci razvijali zdravo in harmonično. Ko je ta vzorec kakorkoli kršen, se pri otrocih pojavijo različne čustvene motnje.

Težko izbira, vzdržuje in prekinja odnose z napačnimi partnerji (to pomeni, da ostaja v nezadovoljivem razmerju kljub možnosti razhoda).

Ima nizko samopodobo in samozavest.

Drugim zaupa bolj kot sebi.

Bori se z osamljenostjo in občutkom praznine.

Preveč ali premalo poje ali pobegne v kakšno drugo odvisnost.

Opravlja delo, ki je ne izpolnjuje.

Ima strah pred zavrnitvijo in nesprejemanjem.

Pomanjkanje toplega, ljubečega in naklonjenega odnosa prav tako močno vpliva na življenje sina. Vpliv je najbolj opazen v času rasti in razvoja, ko je nujen vpliv staršev, od pubertete dalje, ko dečki najbolj potrebujejo moško avtoriteto, kot vzor za svoje nadaljnje življenje.

Fant, ki nima pravega in učinkovitega odnosa z očetom, pogostokrat nima zaupanja vase kot moškega, težko mu je razumeti, kako biti možat. Večina moških redko ali nikoli ne dovoli drugim, da poznajo to vrsto negotovosti v svojem življenju. Mnogi od njih nenehno nosijo masko samozavesti.

Pomanjkanje možatosti jih dela negotove in jih pogosto žene k dokazovanju sebi in vsemu svetu, da so res moški. Na stotine načinov poskušajo sebe in druge prepričati, da so moški. Občutljivi so na mačo mite, ki prevevajo našo družbo: pravi moški so nesramni, neobčutljivi, osredotočeni na svoj nastop, se vedno kontrolirajo. Odrasli fantje ne jočejo! To je njihov moto.

Pogoste pa so tudi nekatere druge posledice odraščanja brez očeta. Mnogi moški svoje žene obravnavajo kot mame, sami pa se obnašajo kot najstniški sinovi. Nekatere ženske pravijo, da so njihovi možje kot drugi otroci, da se celo izogibajo pogovorom o družinskih obveznostih. Ženine prošnje in opomini so podobni maminim, zato se do njih obnaša enako odtujeno kot v najstniških letih do matere.

Vir: Atma.hr