Sin ne potrebuje popolnega očeta, ampak očeta, ki si vzame čas zanj

Ko si oče vzame čas samo za sina, mu sporoča nekaj pomembnega: Pomemben si mi. Rad sem s teboj. Zanima me, kaj doživljaš in kaj ti je pomembno.

Otroci potrebujejo odrasle, ob katerih se počutijo varne, sprejete in razumljene. Ko je oče s sinom sam, se lažje osredotoči na njegove besede, vprašanja, zanimanja in čustva. Brez tekmovanja za pozornost sorojencev in brez številnih drugih motenj lahko nastane prostor za pogovor, ki ga sicer morda ne bi bilo.

Ni nujno, da bo sin med skupnim časom takoj spregovoril o svojih skrbeh. Nekateri otroci se lažje odprejo med dejavnostjo kot med neposrednim pogovorom. Med vožnjo, igro ali sprehodom lahko mimogrede povedo, kaj se jim je zgodilo v šoli, kaj jih je razveselilo ali kaj jih teži.

Ko odrasli opazi otrokove pobude, mu prisluhne in se nanje ustrezno odzove, s tem podpira razvoj komunikacije, socialnih spretnosti in čustvene varnosti.

Zaupanje ne nastane čez noč. Gradi se skozi ponavljajoče se izkušnje, v katerih otrok ugotovi, da se lahko zanese na očeta, da ga ta posluša in da se zanima zanj tudi takrat, ko nima posebnih dosežkov, težav ali pomembnih novic.

Prav zato je pomembna rednost. En sam nepozaben izlet je lahko čudovit, toda tudi kratki skupni trenutki, ki se ponavljajo, pomagajo utrjevati odnos. Če si oče na primer vsako soboto vzame pol ure za skupno nogometno tekmo, sprehod ali zajtrk s sinom, lahko to postane njun mali ritual.

Raziskovalni pregled longitudinalnih študij, objavljen v reviji Acta Paediatrica, je pokazal povezave med očetovo dejavno vključenostjo in ugodnejšimi razvojnimi izidi pri otrocih, med drugim na socialnem, vedenjskem in psihološkem področju. Pri tem ni pomembna zgolj očetova prisotnost, temveč tudi kakovost njegovega odnosa z otrokom.

Fantje se tako kot dekleta učijo, kako prepoznati, izraziti in obvladovati svoja čustva. Pri tem imajo pomembno vlogo odrasli, ki jih obkrožajo. Oče, ki zna priznati napako, se opravičiti, govoriti o razočaranju in se mirno soočiti z neuspehom, sinu pokaže, da moč ne pomeni odsotnosti čustev.

Čas v dvoje ponuja priložnosti za takšne vsakdanje lekcije. Ko sinu nekaj ne uspe, ga lahko oče spodbuja, ne da bi ga zasmehoval ali primerjal z drugimi. Ko je jezen, mu lahko pomaga ubesediti, kaj se dogaja. In ko je ponosen nase, se lahko z njim iskreno veseli.

Pomembno je, da oče sinu ne vsiljuje predstave o tem, kakšen bi moral biti fant. Ni mu treba, da je vedno pogumen, tekmovalen ali samozavesten. Potrebuje prostor, da razvije svojo osebnost in ve, da je sprejet tudi takrat, ko je žalosten, negotov ali prestrašen.

Morda oče obožuje nogomet, sin pa raje riše. Morda bi oče najraje preživel dan v naravi, sin pa bi doma sestavljal kocke. Kakovosten skupni čas ne pomeni, da mora otrok prevzeti očetove interese, ampak da oba najdeta način, kako uživati v družbi drug drugega.

Včasih lahko dejavnost izbere oče, drugič sin. Prav s tem mu pokaže, da so njegova mnenja in želje pomembni. Oče se lahko nauči nekaj novega o otrokovem svetu, sin pa začuti, da se očetu ni treba zanimati samo za stvari, ki jih sam že pozna.

Skupna igra, branje, kuhanje, šport ali preprosto klepetanje so lahko enako dragoceni. Bistvo ni v tem, kaj počneta, temveč v tem, kako sta drug z drugim.

Za krepitev odnosa ni treba povsem spremeniti družinskega urnika. Pomagajo lahko majhne, izvedljive navade:

- Dogovorita se za vajin čas. Izberita dan ali del dneva, ko se oče posveti samo sinu, četudi le za 20 ali 30 minut.

- Naj sin občasno izbere dejavnost. Tako bo vedel, da so njegove želje pomembne.

- Odložita telefone. Nekaj časa brez zaslonov omogoča bolj zbrano pozornost in pristnejši pogovor.

- Ne silita v pogovor. Včasih bo sin veliko povedal, drugič bo želel predvsem igrati nogomet ali se voziti s kolesom. Tudi tišina je lahko prijetna.

- Zanimajta se za vsakdanje stvari. Ni treba čakati na velike dogodke. Vprašanje, kako je bilo v šoli ali kaj ga je danes nasmejalo, lahko odpre vrata pogovoru.

- Bodita skupaj tudi takrat, ko ni vse popolno. Oče ni samo tisti, ki slavi uspehe, ampak tudi tisti, ki pomaga po porazu, razočaranju ali napaki.

Noben oče ni popoln in nobena družina nima vedno dovolj časa. Pomembno je, da odnos ne postane še ena obveznost, zaradi katere bi se starši počutili krive. Tudi očetje imajo naporne dneve, utrujenost in druge odgovornosti.

Toda če lahko v vsakdanjem življenju ustvarijo nekaj prostora za pristno povezanost s sinom, s tem vlagajo v odnos, ki se lahko razvija skozi vsa življenjska obdobja. Ko je sin majhen, je to morda igra na igrišču. Ko odrašča, je lahko skupna vožnja, pogovor o prijateljih ali pripravljenost poslušati brez takojšnjega obsojanja.

Sin ne potrebuje tega, da mu oče vsak dan pripravi nekaj posebnega. Pomembneje je, da ve, da si oče želi biti z njim, da ga zanima, kdo postaja, in da se lahko nanj obrne tudi takrat, ko mu je težko. Prav iz takšnih na videz majhnih trenutkov se lahko gradi trdna vez, ki otroka spremlja tudi pozneje v življenju.

Vir: Acta Paediatrica, Public Health Agency of Canada