To je razlog, zakaj je igra z očetom za otroka tako pomembna

Razvojna psihologija že dolgo opaža, da se očetje in matere z otroki pogosto igrajo nekoliko drugače. Materina igra je pogosto bolj umirjena, usmerjena v bližino, komunikacijo in čustveno regulacijo. Očetje pa se z otroki pogosteje vključujejo v bolj fizično, razgibano, izzivalno igro – dvigovanje v zrak, lovljenje, "borbeno" igro na tleh, skakanje, tekmovanje ali raziskovanje novih izzivov. Takšna igra je lahko glasnejša, hitrejša in nekoliko bolj nepredvidljiva. Na prvi pogled se morda zdi le sproščena zabava ali način, kako otrok porabi energijo, v resnici pa ima pomembno razvojno funkcijo. 

PREBERI ŠE: V teh znamenjih so rojeni najboljši očetje

V takšni igri otrok pogosto doživlja mešanico vznemirjenja, veselja in rahle negotovosti. Ko ga oče dvigne visoko v zrak ali ga izzove v igrivem "boju", se otrok za trenutek znajde na robu svojih občutkov varnosti. Ključno pa je, da se to dogaja v varnem odnosu, kjer oče ostaja pozoren in odziven. Prav v tem prostoru med izzivom in varnostjo se začne razvijati pomemben psihološki proces: otrok postopoma spoznava, da zmore. Uči se, da lahko poskusi nekaj novega, da lahko pade in se ponovno pobere, ter da napaka ali neuspeh nista konec sveta. Takšne izkušnje so pomemben temelj razvoja samozavesti in občutka lastne zmožnosti.

Očetje v igri pogosto intuitivno spodbujajo otroka, da naredi majhen korak dlje, kot bi si upal sam. Lahko ga povabijo, naj skoči z nekoliko višje stopnice, naj poskusi plezati na igralih ali naj se poda v novo pustolovščino. Ko otrok ob tem čuti očetovo podporo in zaupanje, se v njem postopoma krepi občutek: zmorem poskusiti, tudi če nisem povsem prepričan.

V razgibani igri otrok doživlja močna čustva – navdušenje, smeh, včasih tudi rahlo napetost ali strah. Ko oče v igri ohranja občutek za otrokove odzive in pravočasno upočasni tempo ali ponudi tolažbo, otrok razvija sposobnost, da takšna čustva prepoznava in jih postopoma uravnava.

Psihologi pogosto poudarjajo tudi pomen tako imenovane igrive borbene igre (rough and tumble play). Takšna igra vključuje lovljenje, prerivanje ali igriv "boj", vendar v varnem in nadzorovanem okviru. Raziskave kažejo, da lahko takšne izkušnje otrokom pomagajo razvijati boljše socialne spretnosti, večjo samokontrolo in boljši občutek za meje - tako svoje kot tuje.

Poleg razvojnih koristi pa ima očetova igra še eno zelo pomembno funkcijo: ustvarja prostor za odnos. V igri se pogosto vzpostavi posebna bližina, ki ni nujno zgrajena skozi pogovor, temveč skozi skupno doživetje, smeh in telesno bližino. Prav takšni trenutki lahko postanejo pomembni gradniki občutka povezanosti med očetom in otrokom.

PREBERI ŠE: Tako igranje videoiger vpliva na otrokov IQ

Za mnoge očete je igra tudi naraven način, kako vstopiti v odnos z otrokom. Medtem ko se nekateri starši lažje povezujejo skozi pogovor ali skrb, očetje pogosto najdejo stik prav skozi skupno aktivnost. Igra tako postane most med odnosom in razvojem. Seveda pa kakovost očetove igre ni odvisna od intenzivnosti ali moči, temveč predvsem od njegove odzivnosti in občutljivosti za otroka. Dobra igra vključuje občutek za otrokove meje: oče opazuje, ali je otrok še vedno navdušen ali pa postaja preplavljen s čustvi. Prav ta občutljivost otroku sporoča, da je odnos varen tudi takrat, ko je igra živahna in polna izzivov.

Očetova igra ni le prijeten del otroštva ali trenutek sprostitve po dolgem dnevu. Je pomemben razvojni prostor, kjer otrok skozi odnos z očetom postopoma razvija pogum, samozaupanje in občutek, da je svet zanimiv kraj za raziskovanje. Prav v teh igrivih trenutkih se pogosto oblikuje sporočilo, ki otroka spremlja še dolgo v življenje: poskusi, raziskuj, zmoreš.

Viri: Zerto To Three / ParentsCom / Raising Children Network