Kako naj oče govori o čustvih, če sam ni imel te izkušnje doma

Čustvena dediščina: nevidna, a močno prisotna

Jaz svojih staršev nikoli nisem slišal govoriti o čustvih.

Pri nas doma se ni jokalo, razen skrivaj.

Vedno sem se moral potolažiti sam'.

To so izkušnje mnogih moških, ko prvič spregovorijo o svojem notranjem svetu in spominih iz otroštva. Pogosto se ravno v očetovski vlogi začne razkrivati dediščina, ki je dolgo ostala neizrečena – čustvena dediščina tišine in prepovedanih čustev. Večina današnjih očetov je odraščala v času, ko so čustva veljala za nekaj nepotrebnega ali celo nevarnega, zlasti za dečke. Stavki, kot so: Fantje ne jokajo, Bodi močan, ali Ne kompliciraj, niso bile redkost, ampak skorajda pravilo. Rezultat tega pa je, da:

- moški danes težko prepoznajo, kaj sploh čutijo,

- se ne znajo izraziti drugače kot z jezo ali umikom vase,

- v sebi nosijo sram, kadar začutijo notranjo bolečino,

- se spopadajo s stiskami, o katerih ne zmorejo spregovoriti.

Prehod v očetovstvo je za mnoge moške težak. Otrok ne pride z navodili, temveč z neutolažljivim jokom, s telesnimi in čustvenimi potrebami ... In kar naenkrat se oče znajde pred nečim, kar je sam moral že zgodaj zatreti – pred svetom čustev. Mnogi očetje v tem trenutku začutijo stisko, saj ne vedo, kako pomiriti jokajočega otroka, saj sami morda niso smeli nikoli jokati. Ne vedo, kaj reči, ko otrok pove, da ga je strah, ker so sami poslušali, da je strah za reve. Ne vedo, kako se odzvati na otrokove potrebe, ker so sami morali zdržati s svojo stisko, ne da bi kdo to opazil. To ni njihova napaka, krivda ali nesposobnost, temveč dediščina preteklih generacij.

Ko deček, ki nikoli ni smel zares čutiti, odraste v moškega, lahko čuti bodisi odtujenost od lastnega doživljanja bodisi močan notranji pritisk, da čustva potlači, racionalizira ali ignorira. Novorojeni otrok s svojim jokom, izbruhi in potrebo po bližini prebudi dele, ki so bili v njem dolgo potlačeni.

Ko otrok izraža močna čustva (npr. žalost, jezo), se v očetu pogosto prebudijo stari, nezavedni vzorci: Ne prenesem tega joka. Tole je pretiravanje. Moral bi znati to rešiti. Z mano se nihče ni tako ukvarjal, zakaj bi zdaj moral jaz? Ta odziv je pogosto pospremljen z nemočjo in ne s pomanjkanjem ljubezni. Očetje si želijo biti tam za svoje otroke, a jim pogosto zmanjka besed.

Očetje, ki se odločijo za drugačno pot, lahko začnejo z majhnimi premiki:

1. Zavest o medgeneracijskem prenosu je prvi korak

- Zavedanje: Moji starši niso znali drugače.

- Razmejevanje: To, da sam nisem imel tega, še ne pomeni, da sam ne zmorem drugače.

2. Dovoljenje, da čustva niso šibkost

Otrok ne potrebuje popolnega očeta, temveč prisotnega očeta. Očeta, ki zna reči:

- Vidim, da te je strah. Tudi jaz kdaj začutim strah.

- Ne vem, kaj točno naj rečem, ampak sem tukaj.

- Danes sem tudi jaz žalosten. In to je v redu.

3. Jezika občutkov in čustev se lahko naučimo počasi

- Prepoznava: Kaj pravzaprav zdaj čutim?

- Povezava: Zakaj je otrokova stiska zame tako težka?

- Regulacija: Kako se lahko pomirim, preden pomirjam drugega?

4. Podpora za moške

Veliko moških težje ali pa sploh ne najde priložnosti za ranljiv pogovor z drugimi moškimi, a prav to je ključno. Podporne skupine za očete, moški krogi, psihoterapija – vse to so varni prostori, kjer lahko moški prvič slišijo: Tudi jaz to doživljam in s tem ni nič narobe.

Otrok si ne bo si zapomnil vsakega odgovora, pravilnega odziva ali rešitve. Si bo pa zapomnil: Ali je bilo varno čutiti? Je bilo dovoljeno pokazati, ko mi je bilo hudo? Je bil moj oče z menoj tudi če ni vedno vedel, kaj narediti? To je dediščina, ki zdravi, začne pa se takrat, ko si oče, čeprav tega sam ni imel, upa tvegati nekaj novega.

Viri: PsychologyToday / FatherhoodInstitute