Izzivi očetov samohranilcev: tihi boji in moč podpornih odnosov

Očetje, ki sami skrbijo za otroke, so soočeni z edinstvenimi izzivi, ki jih je pomembno razumeti in ustrezno podpreti.

Za mnoge očete pomeni starševstvo hkratno usklajevanje več vlog: biti vir finančne varnosti, čustvene opore, vzgojitelj, gospodinjec in koordinator vseh obveznosti.

Biti oče samohranilec pomeni loviti ravnotežje med službo, gospodinjstvom in starševstvom. Mnogi očetje čutijo razpetost med željo, da bi bili prisotni pri vsakem koraku otrokovega odraščanja, ter realnostjo omejenega časa in energije. Čeprav so stereotipi o čustveno oddaljenih očetih še vedno prisotni, številne raziskave kažejo, da so očetje v vlogi edinega skrbnika pogosto izjemno čustveno vpleteni. Ta vloga jih globoko oblikuje, saj postanejo bolj empatični, bolj občutljivi za otrokove potrebe in pogosto razvijejo občutek posebne bližine, ki ga prinese skupno premagovanje izzivov. Toda odgovornost je velika. Kadar je moški edina odrasla oseba, ki sprejema vse odločitve, lahko pride do občutkov dvoma in krivde: "Ali sem dovolj dober oče?", "Ali sem otroku v oporo pri učenju?", "Ali preveč zahtevam ali premalo spodbujam?" Ta notranji dialog lahko hitro postane izčrpavajoč, še posebej, če oče nima opore.

Veliko očetov samohranilcev doživlja občutek tihe osamljenosti. V družbi, kjer se še vedno pogosto predpostavlja, da so matere glavne skrbnice, se očetje včasih počutijo nevidne, nerazumljene, nepodprte. Pogosto nimajo prostora, kjer bi lahko delili dvome, občutke krivde, utrujenost ali negotovost glede prihodnosti. Strah pred tem, da bi bili videti "šibki", jih lahko odvrne od iskanja pomoči, čeprav bi jim prav podpora omogočila, da bi lažje nosili svoje breme. To pa marsikaterega očeta vodi do čustvene izčrpanosti. Ko so starši preobremenjeni in čustveno izpraznjeni, je težje ohranjati sočuten stik z otrokom. A prav ta stik je za otroka ključen, še posebej v šolskem obdobju, ko se sooča z ocenami, socialnimi izzivi in iskanjem lastne identitete.

Raziskave kažejo, da se očetje samohranilci pogosto soočajo z višjo stopnjo stresa, socialne izolacije in finančnih obremenitev, kar neposredno vpliva na dinamiko družine in otrokovo šolsko uspešnost.

Očetom samohranilcem poseben izziv predstavlja tudi šolanje otrok. Od njih zahteva, da so vedno na tekočem (npr. da vedo, kdaj so testi, roditeljski sestanki, kako otrok napreduje in da znajo otroka podpreti pri učenju). To se morda zdi preprosto in samoumevno, a ko združimo časovne omejitve, utrujenost po službi in čustveno skrb za otroka, postane ta naloga izjemno obremenjujoča.

Hkrati pa se od otrok samohranilcev nezavedno pričakuje večja samostojnost in zrelost, kot ju zmorejo, zato so nekateri primorani prezgodaj odrasti.

Nekateri učitelji, čeprav dobronamerno, očeta obravnavajo kot manj kompetentnega ali manj vključenega, kar lahko povzroči dodatno stisko. Prav zato je ključnega pomena, da šola očetom nudi jasne, pregledne informacije, prilagodljivost pri terminih govorilnih ur ter odprt, sočuten dialog. Kadar oče čuti, da je podprt, to občutno zmanjša pritiske doma, kar se neposredno odraža tudi v odnosu do otrok.

V psiholoških raziskavah se znova in znova potrjuje, da je varna čustvena navezanost najmočnejši zaščitni dejavnik za otrokov razvoj. Ko oče otroku nudi občutek varnosti, ga posluša in se nanj odziva, gradi temelj, ki je močnejši od vseh zunanjih okoliščin. Ni potrebno, da ima oče vedno vse odgovore ali rešitve. Dovolj je, da je prisoten - da otroku ponudi prostor, kjer lahko izrazi svoje strahove, dvome in občutke. Ta varna baza otroku omogoča, da razvija samozaupanje in občutek kompetentnosti, kar pozitivno vpliva na njegovo šolsko uspešnost in čustveno odpornost.

Terapevtske skupine, starševske delavnice in članki so še vedno v veliki meri usmerjeni v matere, podporni sistem za očete samohranilce pa je pogosto podhranjen. A tudi očetje potrebujejo varen prostor, kjer lahko delijo svoje izkušnje, pridobijo znanje in občutek, da niso sami. Iskanje pomoči ni znak šibkosti, ampak izraz odgovornosti. Vključevanje v podporne skupnosti, sodelovanje z učitelji in svetovalnimi službami v šolah lahko prinese olajšanje in omogoči očetu, da lažje uravnoteži zahteve vsakdana.

Viri: Fatherly / Single Fathers Network