Bibaleze.si

Izzivi očetov samohranilcev: tihi boji in moč podpornih odnosov

A.K
Očkov kotiček 0
24. 09. 2025 03.26

Biti oče samohranilec je izziv, ki ga je težko razumeti, dokler ga moški ne doživi na lastni koži. Statistični podatki kažejo, da je v Sloveniji približno 4,6 % vseh družin z otroki takšnih, kjer za otroka skrbi samo oče (SURS, 2021). Toda za številkami se skrivajo zgodbe - o ljubezni, vztrajnosti in notranji moči, pa tudi o občutku tihe osamljenosti in vsakodnevnih izzivih, ki jih družba pogosto spregleda.

spanje

Očetje, ki sami skrbijo za otroke, so soočeni z edinstvenimi izzivi, ki jih je pomembno razumeti in ustrezno podpreti.

Za mnoge očete pomeni starševstvo hkratno usklajevanje več vlog: biti vir finančne varnosti, čustvene opore, vzgojitelj, gospodinjec in koordinator vseh obveznosti.

Izzivi vsakdana in očetovstvo

Biti oče samohranilec pomeni loviti ravnotežje med službo, gospodinjstvom in starševstvom. Mnogi očetje čutijo razpetost med željo, da bi bili prisotni pri vsakem koraku otrokovega odraščanja, ter realnostjo omejenega časa in energije. Čeprav so stereotipi o čustveno oddaljenih očetih še vedno prisotni, številne raziskave kažejo, da so očetje v vlogi edinega skrbnika pogosto izjemno čustveno vpleteni. Ta vloga jih globoko oblikuje, saj postanejo bolj empatični, bolj občutljivi za otrokove potrebe in pogosto razvijejo občutek posebne bližine, ki ga prinese skupno premagovanje izzivov. Toda odgovornost je velika. Kadar je moški edina odrasla oseba, ki sprejema vse odločitve, lahko pride do občutkov dvoma in krivde: "Ali sem dovolj dober oče?", "Ali sem otroku v oporo pri učenju?", "Ali preveč zahtevam ali premalo spodbujam?" Ta notranji dialog lahko hitro postane izčrpavajoč, še posebej, če oče nima opore.

Tiha osamljenost in neizrečene stiske

Veliko očetov samohranilcev doživlja občutek tihe osamljenosti.
Veliko očetov samohranilcev doživlja občutek tihe osamljenosti. FOTO: Adobe Stock

Veliko očetov samohranilcev doživlja občutek tihe osamljenosti. V družbi, kjer se še vedno pogosto predpostavlja, da so matere glavne skrbnice, se očetje včasih počutijo nevidne, nerazumljene, nepodprte. Pogosto nimajo prostora, kjer bi lahko delili dvome, občutke krivde, utrujenost ali negotovost glede prihodnosti. Strah pred tem, da bi bili videti "šibki", jih lahko odvrne od iskanja pomoči, čeprav bi jim prav podpora omogočila, da bi lažje nosili svoje breme. To pa marsikaterega očeta vodi do čustvene izčrpanosti. Ko so starši preobremenjeni in čustveno izpraznjeni, je težje ohranjati sočuten stik z otrokom. A prav ta stik je za otroka ključen, še posebej v šolskem obdobju, ko se sooča z ocenami, socialnimi izzivi in iskanjem lastne identitete.

Raziskave kažejo, da se očetje samohranilci pogosto soočajo z višjo stopnjo stresa, socialne izolacije in finančnih obremenitev, kar neposredno vpliva na dinamiko družine in otrokovo šolsko uspešnost.

Šolski izzivi in pritisk pričakovanj

Očetom samohranilcem poseben izziv predstavlja tudi šolanje otrok. Od njih zahteva, da so vedno na tekočem (npr. da vedo, kdaj so testi, roditeljski sestanki, kako otrok napreduje in da znajo otroka podpreti pri učenju). To se morda zdi preprosto in samoumevno, a ko združimo časovne omejitve, utrujenost po službi in čustveno skrb za otroka, postane ta naloga izjemno obremenjujoča.

Hkrati pa se od otrok samohranilcev nezavedno pričakuje večja samostojnost in zrelost, kot ju zmorejo, zato so nekateri primorani prezgodaj odrasti.

Nekateri učitelji, čeprav dobronamerno, očeta obravnavajo kot manj kompetentnega ali manj vključenega, kar lahko povzroči dodatno stisko. Prav zato je ključnega pomena, da šola očetom nudi jasne, pregledne informacije, prilagodljivost pri terminih govorilnih ur ter odprt, sočuten dialog. Kadar oče čuti, da je podprt, to občutno zmanjša pritiske doma, kar se neposredno odraža tudi v odnosu do otrok.

Očetom samohranilcem poseben izziv predstavlja tudi šolanje otrok.
Očetom samohranilcem poseben izziv predstavlja tudi šolanje otrok. FOTO: Shutterstock

Odnos kot varen prostor

V psiholoških raziskavah se znova in znova potrjuje, da je varna čustvena navezanost najmočnejši zaščitni dejavnik za otrokov razvoj. Ko oče otroku nudi občutek varnosti, ga posluša in se nanj odziva, gradi temelj, ki je močnejši od vseh zunanjih okoliščin. Ni potrebno, da ima oče vedno vse odgovore ali rešitve. Dovolj je, da je prisoten - da otroku ponudi prostor, kjer lahko izrazi svoje strahove, dvome in občutke. Ta varna baza otroku omogoča, da razvija samozaupanje in občutek kompetentnosti, kar pozitivno vpliva na njegovo šolsko uspešnost in čustveno odpornost.

Podpora tudi za očete samohranilce

Terapevtske skupine, starševske delavnice in članki so še vedno v veliki meri usmerjeni v matere, podporni sistem za očete samohranilce pa je pogosto podhranjen. A tudi očetje potrebujejo varen prostor, kjer lahko delijo svoje izkušnje, pridobijo znanje in občutek, da niso sami. Iskanje pomoči ni znak šibkosti, ampak izraz odgovornosti. Vključevanje v podporne skupnosti, sodelovanje z učitelji in svetovalnimi službami v šolah lahko prinese olajšanje in omogoči očetu, da lažje uravnoteži zahteve vsakdana.

Viri: Fatherly / Single Fathers Network

Komentarji (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Spremeni nastavitve piškotkov Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 1253