Narcistične poteze se lahko kažejo na različne načine, tudi v družinskih odnosih. Kot pojasnjujejo strokovnjaki, je za narcistično osebnostno motnjo značilen dolgotrajen vzorec pretiranega občutka lastne pomembnosti, potrebe po občudovanju in pomanjkanja empatije. Vendar posamezne lastnosti same po sebi še ne pomenijo, da ima človek to motnjo.
Kateri vedenjski vzorci lahko kažejo na nezdrav odnos med očetom in otrokom?
1. Pogovori se vedno znova vrtijo okoli njega
Otrok želi očetu povedati, kaj se mu je zgodilo, kako se počuti ali kaj ga skrbi, a pogovor se kmalu preusmeri na očetove izkušnje, dosežke ali težave. Oče pogosto prekinja, primerja svoje izkušnje z otrokovimi in težko ostane v vlogi poslušalca.
Takšno vedenje je lahko za otroka boleče, zlasti če se ponavlja. Sčasoma lahko dobi občutek, da njegove zgodbe niso dovolj pomembne ali da mora za očetovo pozornost tekmovati.
V zdravem odnosu ni treba, da se vse vrti okoli enega človeka. Pomembno je, da imata oba prostor za izražanje svojih misli in občutkov.
2. Težko razume otrokova čustva
Ko je otrok žalosten, razočaran ali prestrašen, potrebuje predvsem občutek, da ga nekdo sliši in jemlje resno. Toda oče, ki se težko vživi v njegovo doživljanje, lahko njegove občutke zmanjšuje ali zavrača z besedami, da pretirava, dramatizira ali je preveč občutljiv.
To ne pomeni, da se mora starš vedno strinjati z otrokom. Lahko se ne strinja z njegovim ravnanjem, a še vedno prizna, da je otrokovo doživljanje resnično.
Če otrok večkrat doživi, da za njegova čustva ni prostora, lahko začne dvomiti o lastnih občutkih ali jih skriva, da bi se izognil neprijetnemu odzivu. Strokovnjaki opozarjajo, da lahko odnos s staršem, ki je pretirano osredotočen nase in se težko odziva na otrokove potrebe, vpliva na otrokovo samopodobo in počutje.
3. Nikoli ne prizna, da se je zmotil
Nesoglasja so del vsakega odnosa. Pomembno pa je, kako se jih lotimo. Oče, ki mora imeti vedno prav, lahko tudi majhno razpravo spremeni v dolgotrajno dokazovanje, da je njegovo stališče edino pravilno.
Namesto da bi priznal napako ali prisluhnil drugačnemu mnenju, lahko preusmeri pogovor, zanika predhodno izrečene besede ali odgovornost za nastalo situacijo pripiše otroku.
V takšnem odnosu otrok pogosto nima občutka, da lahko varno izrazi svoje mnenje. Morda se začne izogibati pogovorom, popušča tudi takrat, ko se z očetom ne strinja, ali pa se nenehno trudi dokazovati, da ima prav.
Priznati napako ne pomeni izgubiti avtoritete. Nasprotno, starš s tem otroku pokaže, da so odgovornost, iskrenost in spoštovanje pomembnejši od tega, kdo v prepiru zmaga.
4. Kritizira, primerja in daje občutek, da nič ni dovolj dobro
Otrok lahko doseže dober rezultat, se potrudi pri šolskem delu ali naredi nekaj, na kar je ponosen, a namesto priznanja sliši, kaj bi lahko naredil bolje. Oče ga morda primerja z bratom, sestro ali vrstniki in poudarja njihove uspehe.
Seveda so konstruktivna kritika, spodbujanje in postavljanje zahtev del vzgoje. Težava nastane, kadar kritika postane prevladujoč način komunikacije, pohvala pa je redka ali vezana izključno na dosežke.
Otrok lahko začne verjeti, da je vreden pozornosti samo takrat, ko je uspešen, ustrežljiv ali izpolnjuje pričakovanja. To lahko vpliva na njegovo samozavest in na to, kako se pozneje odziva na napake ter neuspehe.
Ameriško psihiatrično združenje med značilnostmi narcistične osebnostne motnje omenja tudi občutljivost za kritiko, občutek upravičenosti do posebne obravnave in težave pri upoštevanju potreb drugih. Toda tudi pri tem velja: posamezna lastnost še ni diagnoza.
5. Uporablja občutek krivde, da doseže svoje
Včasih se pritisk ne kaže kot neposredna prepoved ali ukaz, temveč kot vzbujanje krivde. Oče lahko otroku očita nehvaležnost, kadar se ta odloči drugače, kot si želi, ali namiguje, da bo zaradi njegove odločitve prizadet njun odnos.
Pogojna naklonjenost, čustveno izsiljevanje in grožnje z umikom iz odnosa lahko otroka postavijo v položaj, ko se počuti odgovornega za očetovo počutje. Namesto da bi se odločal na podlagi svojih potreb in vrednot, začne ravnati predvsem zato, da bi preprečil konflikt ali občutek krivde.
V zdravem odnosu je mogoče izraziti razočaranje in se ne strinjati, ne da bi pri tem drugega kaznovali z odtegnitvijo naklonjenosti ali mu grozili z zavrnitvijo.
Kaj lahko odrasel otrok stori, če prepoznava takšne vzorce?
Če se v opisanih primerih prepoznaš, to še ne pomeni, da ima tvoj oče narcistično osebnostno motnjo. Pomembneje je pogledati, kako se ob njem počutiš, ali lahko svobodno izražaš svoje mnenje in ali se v odnosu počutiš spoštovano.
Strokovnjaki pri Cleveland Clinic pri soočanju z zahtevnimi odnosi s starši svetujejo vzpostavljanje jasnih čustvenih meja, podporo zaupanja vrednih ljudi in skrb za lastno dobro počutje. Meja je lahko tudi odločitev, da določenega pogovora ne boš nadaljeval, če se spremeni v žaljenje ali poniževanje.
Če te odnos dolgotrajno obremenjuje, se lahko o njem pogovoriš s psihologom ali psihoterapevtom. Pri tem ni nujno, da najprej razumeš ali poimenuješ očetovo vedenje. Dovolj je, da prepoznaš, kako vpliva nate, in poiščeš načine, kako poskrbeti zase.
Pomembno je vedeti: za spoštljiv odnos niso potrebni popolni starši. Potrebni pa so pripravljenost na poslušanje, prevzemanje odgovornosti in spoštovanje občutkov drugega človeka.
Vir: Ameriško psihiatrično združenje, Cleveland Clinic
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV