Kako mati in oče pomagata otroku pri obvladovanju čustev

Otrok se čustvene regulacije uči skozi odnos - najprej z materjo, nato vse bolj tudi z očetom.

V sodobnem starševstvu se pogosto poudarja, da sta oba starša enako pomembna. Razvojna psihologija in teorija navezanosti to potrjujeta, hkrati pa jasno kažeta, da materina in očetova vloga pri čustveni regulaciji nista enaki.

A kaj sploh pomeni čustvena regulacija?

Gre za sposobnost:

- prepoznati čustva,

- jih zdržati brez preplavljenosti,

- jih izraziti na sprejemljiv način,

- in se po čustvenem vzburjenju ponovno umiriti.

Pri otroku se ta sposobnost razvija postopno. V zgodnjih letih otrok ne zmore sam uravnavati čustev, zato potrebuje odraslega, ki mu služi kot zunanji regulator. Pri tem imata mati in oče različni, a enako pomembni vlogi.

Če poenostavimo:

- materina regulacija otroku pomaga, da se pomiri (izkušnja, da je svet dovolj varen),

- očetova regulacija mu pomaga, da zdrži in gre naprej (izkušnja, da je sposoben delovati v svetu).

Materina regulacijska vloga je praviloma prva in temeljna. Že od nosečnosti naprej otrok mater doživlja kot primarni vir varnosti, pomiritve in kot osebo, preko katere zaznava svet. V zgodnjih fazah razvoja se otrokov živčni sistem še ne zmore sam uravnavati, zato se opira na materino prisotnost, njen glas, dotik in čustveno odzivnost. Materina regulacija se pogosto kaže v sočutnem zaznavanju otrokovih signalov in v hitrem odzivanju na stisko. Otrok skozi ponavljajoče se izkušnje, ko je njegova stiska opažena in naslovljena, postopno razvija občutek, da so čustva sprejemljiva in da v odnosu obstaja prostor za pomiritev. Telesna in čustvena bližina - način, kako mati drži otroka, ga nagovarja, umirja z ritmom glasu ali dihanja, deluje kot zunanja regulacija, ki otrokovemu živčnemu sistemu pomaga preiti iz stanja vznemirjenosti v stanje umirjenosti. Ta proces je ključen za oblikovanje varne navezanosti. Otrok se skozi materino odzivnost uči, da stiska ni nevarna, da odnos prenese močna čustva in da bližina prinaša olajšanje. Prav ta izkušnja postane temelj za kasnejše samouravnavanje, saj otrok sčasoma ponotranji vzorce pomiritve, ki jih je najprej doživljal v odnosu z materjo.

Očetova regulacijska vloga se izraža nekoliko drugače kot materina, a je prav tako ključna za otrokov čustveni razvoj. Medtem ko materina prisotnost otroku pogosto pomaga pri pomiritvi in umirjanju, očetova vloga pogosto podpira otrokovo sposobnost soočanja z vznemirjenjem, novostmi in izzivi. Oče otroku pomaga uravnavati čustva tudi takrat, ko se intenzivnost poveča - skozi igro, raziskovanje in spodbudo k samostojnosti. V odnosu z očetom otrok pogosto izkuša več fizične igre, več nepredvidljivosti in več izzivov, ob katerih se uči, da močna čustva niso nujno nevarna. Očetova regulacija ne pomeni odsotnosti meja, temveč sposobnost ostati čustveno prisoten tudi takrat, ko je otrok vznemirjen, prestrašen ali preplavljen. Ko oče otroku pomaga ostati v stiku z občutki, ne da bi jih takoj umiril ali ustavil, otrok postopno razvija toleranco za čustveno napetost in več zaupanja vase. Raziskave kažejo, da očetova vloga pomembno prispeva k razvoju samoregulacije, vztrajnosti in sposobnosti obvladovanja stresa. Otrok skozi odnos z očetom dobi izkušnjo, da lahko stopi korak dlje od varnega zavetja, pri tem pa ve, da se lahko vrne v odnos, ki je stabilen in sprejemajoč. Prav ta kombinacija izziva in varnosti omogoča razvoj notranje moči, ki jo otrok kasneje uporablja v šoli, odnosih in soočanju z življenjskimi zahtevami.

Ko je ena od teh izkušenj izrazito oslabljena, se lahko pojavijo težave:

- preveč pomirjanja brez izziva: večja tesnoba, odvisnost, negotovost.

- preveč izziva brez pomiritve: impulzivnost, čustvena preplavljenost.

Čeprav govorimo o materini in očetovi vlogi, razvojna psihologija poudarja, da te regulacijske funkcije niso strogo vezane na spol, temveč jih lahko v različnih družinah prevzemajo različni odrasli. Za otrokov čustveni razvoj je ključno, da ima izkušnjo tako pomirjujoče bližine kot tudi varnega izziva, saj prav raznolikost predstavlja pomemben zaščitni dejavnik.

Materina in očetova vloga pri čustveni regulaciji otroka nista zamenljivi, temveč dopolnjujoči. Ena brez druge izgubi del svoje razvojne moči. Starševstvo zato ni vprašanje, kdo naredi več, temveč kako skupaj ustvarjamo čustveno okolje, v katerem se otrok lahko zdravo razvija.

Viri: ParentCircle, MomWell