Mama je utrujena, oče se počuti odrinjenega: kako prekiniti začaran krog?

Eden od partnerjev lahko postopoma prevzame večino nevidnega dela, drugi pa začne doživljati, da zanj v družinskem življenju ni več pravega prostora. Mama je utrujena in ima občutek, da mora misliti na vse, oče pa si želi več bližine. Bolj ko išče njeno pozornost, bolj ona doživlja, da se od nje pričakuje še več in več. Nihče od njiju ne želi drugega prizadeti, vendar se med njima vzpostavi začarani krog, v katerem vsak s svojim odzivom nehote poglablja stisko drugega.

Velik del starševske obremenitve je neviden, saj ne vključuje le opravil, ki jih je mogoče prešteti, temveč tudi nenehno razmišljanje o tem, kaj otrok potrebuje, kaj je treba kupiti, kateri termin se približuje in kaj bo treba urediti naslednji dan. To mentalno delo pogosto ostaja neopaženo, ker se veliko nalog opravi še preden drugi partner sploh zazna, da obstajajo. 

Mama spremlja šolska obvestila, razmišlja o prehrani, pomni termine, opazi spremembe v otrokovem počutju, organizira prevoze in predvideva, kaj bo družina potrebovala v naslednjih dneh. Tudi med počitkom je del njene pozornosti še vedno usmerjen v družinske potrebe. 

Oče, ki tega bremena ne vidi v celoti, pa lahko iskreno verjame, da si delo delita precej enakovredno. Morda opravlja številne praktične naloge, skrbi za prevoze ali pripravlja večerjo, mama pa ima kljub temu občutek, da mora skupno delo še vedno opaziti, načrtovati in usmerjati.

Obremenjenost enega partnerja ne pomeni, da doživljanje drugega ni pomembno. Oče lahko sčasoma začuti, da je postal predvsem pomočnik ali logistični sodelavec - pogreša skupne trenutke, spontanost, zanimanje in občutek, da ga partnerka še vedno vidi tudi kot moškega, ne le kot očeta. 

Ko poskuša vzpostaviti bližino, pa naleti na utrujenost, razdražljivost ali zavrnitev. Sčasoma lahko začne verjeti, da zanj v odnosu ni več prostora. Njegovo doživljanje se lahko dodatno razvrednoti, kadar partnerka njegovo potrebo razume kot sebičnost. 

Toda želja po bližini sama po sebi ni sebična - težava nastane, kadar je izražena kot pritisk ali pričakovanje, da mora preobremenjena partnerka poskrbeti še za njegovo čustveno počutje.

Moški lahko partnerkino oddaljenost razume kot pomanjkanje ljubezni, ona pa njegovo približevanje kot samo še eno zahtevo. On ji očita, da nikoli nima časa zanju, ona pa njegovo potrebo po bližini začuti kot očitek, da ne naredi dovolj za njun odnos, zato se začne braniti. 

On se ob tem počuti še manj slišanega in se umakne ali postane bolj kritičen. Njegov umik njej potrdi, da je znova ostala sama z odgovornostjo, njena jeza pa njemu, da je nezaželen. V takšnem začaranem krogu partnerja ne govorita več le o tem, kaj potrebujeta, temveč poskušata dokazati, katera stiska je večja in bolj upravičena.

Pogovor postane bolj konstruktiven, kadar partnerja namesto obtožbe izrazita svojo izkušnjo in konkretno potrebo. Namesto: Nikoli ničesar ne opaziš, sama sem za vse, lahko ona pove: Zelo sem utrujena od tega, da moram ves čas razmišljati, kaj je treba narediti. Se lahko dogovoriva, da nekatere stvari v celoti prevzameš brez mojih navodil.

Namesto: Zate sploh ne obstajam več, lahko on pove: Pogrešam občutek, da sva tudi midva še vedno par. Rad bi našel način, da se znova poveževa, ne da bi to zate pomenilo dodatno breme.

Tak govor ne zagotavlja, da bo pogovor lahek, poveča pa možnost, da partner sliši potrebo, ne le kritike.

Spremembo dinamike prinese jasna razdelitev področij, za katera vsak partner v celoti prevzame odgovornost. 

Če denimo eden prevzame otrokove zdravstvene obveznosti, to ne pomeni le, da ga odpelje na pregled. Pomeni, da spremlja termine, naroči zdravila, shrani dokumentacijo in poskrbi za nadaljnje korake. Podobno velja za šolske obveznosti, dejavnosti, prevoze ali določena gospodinjska področja. 

Koristno je, da si partnerja občasno povesta, kaj vse vsak od njiju dejansko nosi, saj tako lažje poiščeta bolj pravično razporeditev. Pravičnost ne pomeni nujno popolnoma enakega števila nalog. Pomeni, da se oba čutita vključena, spoštovana in odgovorna za skupno življenje.

Partnerske bližine ni mogoče obnoviti z zahtevo po več spolnosti, skupnem večeru ali pogostejših pogovorih. Če je partnerka kronično preobremenjena, lahko vsako novo pričakovanje doživi kot še eno nalogo. Pogosto se bližina začne vračati, ko se zmanjša občutek osamljenosti v skrbi za družino. 

Ko partner prevzame del odgovornosti brez opominjanja, pokaže zanimanje za njeno doživljanje in ne razume vsake zavrnitve kot osebne obsodbe, se lahko postopoma odpre prostor za čustveni in telesni stik. 

Tudi preobremenjeni partnerka lahko poskuša prepoznati, da se za partnerjevim nezadovoljstvom ne skriva vedno le zahteva, temveč tudi pogrešanje in strah pred izgubo odnosa.

Pogovor je najtežje začeti sredi prepira, ob koncu napornega dne ali takrat, ko eden želi bližino, drugi pa nujno potrebuje počitek. Koristneje je izbrati mirnejši trenutek in se osredotočiti na skupni vzorec namesto na krivdo.

Partnerja se lahko vprašata:

- Kdaj se vsak od naju počuti najbolj sam?

- Katere odgovornosti trenutno ostajajo nevidne?

- Kaj bi ti v tem tednu prineslo največ olajšanja?

- Kako lahko ustvariva nekaj prostora za naju, ne da bi to postala še ena obveznost?

Običajno vsak od partnerjev vidi predvsem tisti del odnosa, v katerem je sam najbolj prizadet. Preobremenjenost potrebuje konkretno razbremenitev, občutek odrinjenosti pa varen prostor za pogovor in ponovno povezovanje. 

Eno brez drugega običajno ni dovolj. Ko drug drugega nehamo obravnavati kot nasprotnika in začnemo prepoznavati dinamiko, ki se dogaja med nama, se odpre možnost drugačnega pogovora. Namesto vprašanja Komu je težje? se lahko vprašata:

Kaj se dogaja med nama in kaj lahko vsak od naju naredi, da se v tem ne bova več počutila tako sama?

Viri: Gottman Institute / Psychology Today