Kako komunicirati z otroki o posledicah naravne katastrofe

Otroci nas v težkih trenutkih še toliko bolj potrebujejo, zato je pomembno, da jih znamo potolažiti in pomiriti. "Če pri njih opazimo žalost in strah, je smiselno, da jim povemo tudi, da je pričakovano, da se v takih situacijah tako počutimo in da odrasli dajejo vse od sebe, da bodo oni (ter odrasli, ki so jim pomembni) na varnem," pravi mag. psih. Sabina Majerič, ki svetuje ljudem v stiski in njihovim bližnjim.

Kako se z otroki lahko pogovarjamo o naravnih nesrečah?

Pomembno je, da smo do njih iskreni, ko nas o tem povprašajo, izrazijo zanimanje, skrb, strahove, žalost, a smo hkrati pozorni, da razlagamo na način, ki je konkreten, usmerjen na rešitve in prilagojen njim oz. njihovi stopnji razumevanja. Oni naj bodo tisti, katerih vprašanja in čustva vodijo pogovor. Ni jih treba obremenjevati z vsemi skrbmi, ki jih nosimo odrasli. 

Naša naloga  je, da poskušamo razlagati čimbolj mirno in regulirati svoja čustva, saj otroci še nimajo toliko razvitih mehanizmov za spoprijemanje s čustvi, kot jih imamo mi, in jih velikokrat najbolj zmedejo ravno naši močni odzivi. Hkrati s pogovorom pa bodimo čim več prisotni ob njih, če je to le možno. Pri tem s prisotnostjo mislim dejansko namenjanje časa in pozornosti otroku, ne le to, da smo v istem prostoru, če je to le mogoče. 

Lahko se na primer z njimi poskusimo igrati, jih objamemo, čim bolj ohranjamo rutino, ki jo imamo sicer. Taka prisotnost namreč v takih situacijah vzbuja občutek varnosti in stabilnosti, kar je lahko otrokom v veliko pomoč.  V veliko pomoč so nam pri vodenju pogovora lahko tudi pravljice ali zgodbe o tem, kako so si v tem času ljudje pomagali, o tem, kar lahko skupaj naredimo, in opazovanje igre, ki jo sami izberejo otroci, saj je to velikokrat njihov način osmišljanja situacij, s katerimi se srečujejo v svojem življenju. 

Kakšno stisko lahko doživljajo otroci?

Otroci lahko doživljajo veliko stisko, saj jih dosežejo različne informacije, hkrati pa tudi različni burni odzivi odraslih, ki jih nujno še ne znajo osmisliti, in zajame jih lahko strah, tesnoba – seveda je vrsta strahov zelo odvisna od njihove starosti – a pogosti so strahovi glede tega, kje so osebe, ki so jim pomembne, ali so na varnem in ali bodo na varnem lahko ostali tudi oni. 

Se pravi predvsem gre tu za strahove glede tega, kako bo to, kar se dogaja, vplivalo konkretno nanje, na njihov vsakdan in na ljudi, ki jim predstavljajo varnost, toplino. Zaradi težkih prizorov, ki jih vidijo, in osmišljanja, ki ga poskušajo izvesti, se lahko pojavljajo tudi nočne more, težave s spanjem in spremembe v njihovi igri. Njihovo stisko pa bomo po navadi videli tudi na vedenjski ravni – morda skozi več frustracije in intenzivnih čustev, ki se bodo izmenjavala z obdobji, ko se bo zdelo, da delujejo podobno, kot da se ni nič zgodilo, kar je del tega procesa. Skozi vedenje namreč lahko spustijo nekaj napetosti, ki pride s čustvi, ki jih pogosto še ne znajo zverbalizirati in predelati na ravni odraslega. Zato je tako zelo pomembno, da smo odrasli zanje model spoprijemanja s čustvi skozi lastno vedenje. 

Ko je potreba večja in vidimo, da so v stiski, da jih tema zanima, pa jim pokažemo, kaj lahko naredijo, ko jim je težko, govorimo z njimi o tem, kako lahko pomagamo sebi in drugim in smo na voljo za njihova vprašanja, predloge. 

In če so v hudi stiski tudi starši ...

Poiščimo podporo drugih odraslih, da tega ne bomo nenamerno preložili na otroka na neustrezen način. Pri tem pa bodimo do sebe tudi sočutni. Ne bomo se odzvali popolno. Vedeti moramo, da gremo skozi veliko stisko, in čeprav smo starši, smo še vedno tudi samo ljudje. 

Če otrok vidi, da jokamo in zaznamo njegovo stisko, mu lahko povemo, da je to "okej" ob takih trenutkih, da on ni nič naredil narobe in je to način, s katerim si pomagamo, ker nam je težko. Če tako čutimo, pa lahko dodamo tudi, da nam bo čez čas skozi stvari, ki jih bomo naredili zase in zanje, lažje (o teh stvareh se lahko tudi pogovorimo). S tem jih namreč učimo iskanja virov podpore, sočutja do sebe in hkratne usmeritve na občutke samoučinkovitosti namesto nemoči v tovrstnih težkih situacijah. 

Tudi če smo se v frustraciji in občutkih lastne nemoči žal odzvali neustrezno, pa lahko to spremenimo v nekaj, kar bo otroku kasneje podporno, če se, ko to zmoremo, opravičimo, prevzamemo svoj del odgovornosti in se z otrokom pogovorimo, kakšni so boljši načini spoprijemanja – spet na način, ki je zanj razumljiv.

Kako lahko pomagamo otrokom in sebi, da se bomo lažje znova postavili na noge?

Predvsem s tem, da si zase kot odraslega poiščemo odraslo podporo. Prostor za naša čustva in potrebe. Nato pa s tem, da kolikor je mogoče vzpostavimo rutino in ustvarjamo varen, podporen, ljubeč prostor. Smo torej prisotni, dovolimo pogovor o tem, kaj se je zgodilo, o čustvih, ki se pojavljajo, ko otroci po tem izražajo potrebo in željo; dovolimo spremenjeno igro v tem času in poskusimo najti prostor tudi za vzpodbudne zgodbe o medsebojni pomoči in trenutke sprostitve ter preusmerjene pozornosti na druge teme, ki so otroku pomembne, brez vzbujanja krivde.

Kdaj je dobro, da poiščemo pomoč strokovnjaka? 

Če vidimo, da sami ne bomo zmogli, če so pri otroku ali pri nas prisotna zelo intenzivna čustva, večje težave s spanjem, druge vedenjske spremembe, ki onemogočajo funkcioniranje. Vsak starš pa najbolje pozna svojega otroka in sebe in tukaj poslušajte sebe – za iskanje pomoči ni treba izpolnjevati nobenega pogoja. Če imamo občutek, da nimamo načinov za to, da bi se lahko dovolj dobro spoprijeli sami, jo poiščimo.