Ko stari starši pred otrokom kritizirajo njegovo mamo ali očeta

Otroci lahko zaznajo oz. začutijo napetosti med odraslimi veliko prej, kot jih znajo razumeti. Če babica ali dedek pred otrokom pogosto kritizira njegovega starša, se lahko otrok znajde v neprijetnem položaju. Rad ima oba, hkrati pa dobiva sporočilo, da naj bi bilo z enim od njiju nekaj narobe. 

Pri nekaterih otrocih se to pokaže kot branjenje starša, pri drugih kot molk, nelagodje ali spreminjanje vedenja glede na to, s kom so. Otrok lahko začne paziti, kaj komu pove, ali dobi občutek, da mora zaščititi enega odraslega pred drugim. V družinski psihologiji takšne situacije razumemo tudi skozi konflikte lojalnosti: otrok je čustveno postavljen med ljudi, s katerimi želi ohraniti odnos.

Posamezna nepremišljena pripomba praviloma še ne pomeni, da je otrok ujet v takšno dinamiko. Bolj problematično postane, kadar je razvrednotenje starša ponavljajoče se, kadar se od otroka pričakuje strinjanje ali kadar postane otrok poslušalec odraslih zamer in konfliktov.

Razlike med generacijami so normalne, stari starši imajo lahko drugačen odnos do sladkarij, spanja, zaslonov, discipline ali šolskih obveznosti. Otrok lahko tudi dobro razume, da pri babici veljajo nekoliko drugačna pravila kot doma. 

Nekaj povsem drugega pa je, če razlika postane način nenehnega spodkopavanja starševske avtoritete: "Mama vedno tako pretirava, ne poslušaj je", "Oče ti tega samo zato ne dovoli, ker je strog" ali "Ne povej mami, da sem ti dovolila." 

Takrat otrok ne dobiva več samo izkušnje različnih pravil, temveč se lahko znajde v zavezništvu z enim odraslim proti drugemu. Posebej problematično je, kadar mora pred staršem nekaj skrivati ali kadar ga odrasli vabijo, naj presoja, kdo ima prav. Ni potrebno, da se vsi odrasli okoli otroka vedno strinjajo, vseeno pa otrok potrebuje dovolj jasne generacijske meje, da mu ni treba nositi njihovih sporov.

"Ne gre za to, da se morajo stari starši z vsemi odločitvami svojih odraslih otrok strinjati, pomembno pa je, kje, kako in pred kom svoje nestrinjanje izražajo."

Včasih pripomba sploh ni v prvi vrsti namenjena vnuku, temveč je le nadaljevanje odnosa med starim staršem in njegovim odraslim otrokom. Babica, ki pred vnukom kritizira hčerino materinstvo, lahko pravzaprav nadaljuje dolgoletni vzorec kritiziranja svoje hčere. Dedek, ki pred otrokom razvrednoti zeta ali snaho, lahko izraža nezadovoljstvo, ki obstaja že dolgo. 

Vnuk se tako nehote znajde v odnosu, ki se je začel veliko pred njegovim rojstvom. Prav zato je koristno, da odrasli svoje nesoglasje naslovijo neposredno drug z drugim. Otrok ne bi smel postati prostor, skozi katerega si odrasli sporočajo zamere, iščejo podporo ali dokazujejo, kdo ima prav.

Če se zgodi ena neprimerna pripomba, ni treba vsake situacije spremeniti v velik družinski konflikt. Smiselno pa je postaviti mejo, če se takšno vedenje ponavlja. 

Pogovor je običajno učinkovitejši, če ostane konkreten in namesto splošnega "vedno me spodkopavaš" lahko starš pove, kaj ga je zmotilo: "Ko pred njim rečeš, da pretiravam z omejitvijo telefona, ga postavljaš v najin spor. Če se z mojo odločitvijo ne strinjaš, se o tem lahko pogovoriva brez njega."

Tudi pred otrokom ni treba vračati z enako kritiko. Če starš začne kritizirati babico ali dedka, se otrok ponovno znajde med dvema stranema. Lahko pa otroku mirno pojasni, da se odrasli včasih ne strinjajo in da je reševanje teh razlik njihova odgovornost.

Postavljanje meje starim staršem ne pomeni, da želimo otroka oddaljiti od njih – ravno nasprotno. Dober odnos z babico in dedkom je lahko za otroka pomemben vir bližine, pripadnosti in podpore.

Toda bližine z vnukom ni treba graditi na zavezništvu proti njegovim staršem. Odrasli se lahko ne strinjajo, imajo drugačne vrednote in drug drugega tudi kdaj razočarajo. Pomembno pa je, da odgovornost za te razlike ostane pri njih. Otrok ne bi smel dokazovati svoje ljubezni do enega družinskega člana tako, da se postavi proti drugemu, niti skrbeti za odnose, ki jih morajo urediti odrasli.

Ko mu odrasli to breme odvzamejo, mu omogočijo nekaj zelo pomembnega: da je lahko preprosto otrok, ki ima rad svoje starše in svoje stare starše, ne da bi moral izbirati med njimi.

Viri: The Gottman Institute / American Association for Marriage and Family Therapy