Ko šola prebuja stare rane staršev: naš notranji otrok gre tudi v šolo

In čeprav je od takrat morda minilo že 30 let, ti spomini v nas še vedno živijo in se ob otrokovem odhodu v šolo pri marsikaterem staršu ponovno prebudijo.

Mati devetletnega dečka se ob njegovih težavah pri pisanju domače naloge pogosto znajde v stiski. Pravi, da jo ti trenutki popolnoma iztirijo. Ob raziskovanju svojega notranjega sveta ugotovi, da jo v resnici popolnoma preplavi sram, ker je sama v osnovni šoli doživljala zaničevanje učitelja in posmeh sošolcev. Ta sram je potlačila, a se ob sinu znova prebudi ...

Notranji otrok predstavlja tisti del naše psihe, ki vsebuje spomine iz zgodnjega obdobja življenja. Lahko je vir kreativnosti, čudenja, igrivosti, a tudi nezaceljenih ran, ki jih nosimo v odraslost: občutek, da nismo dovolj dobri, prepričanje, da ljubezen pogojuje uspeh, strah pred zavrnitvijo, potreba, da nas vsi potrjujejo in da vsem ugajamo, sram ob napakah ... Ko otrok vstopi v šolo, se neizogibno sreča s podobnimi okoliščinami, v katerih smo bili nekoč sami. In naš notranji otrok se pogosto odzove, preden se odzove odrasli del nas.

Pretirana skrb za uspeh otroka - Morda izhajamo iz lastne zgodbe: "Če sem imela dobre ocene, so me pohvalili. Če ne, sem bila zasmehovana, manjvredna, tepena ..."

Strah pred tem, da bo otrok osamljen, izključen, zaničevan - Morda sami nosimo neprijetne spomine na izključevanje, osamljenost.

Prevelik pritisk na organiziranost in pravila - Morda smo kot otroci čutili, da je edini način, da dobimo pozornost in potrditev staršev, popolna kontrola.

Zanikanje težav otroka (Ni tako hudo! Saj bo šlo!) - Morda kot otroci nismo smeli čutiti ali pokazati svoje stiske.

Težave pri postavljanju mej (ali zelo toge meje) - Morda nismo imeli občutka varnosti in zdaj pretirano popuščamo ali pretirano omejujemo.

Ko se zavemo, da se v določenih trenutkih ne odzivamo le na svojega otroka, ampak tudi na spomine, čustva in bolečine iz lastnega otroštva, lahko ustvarimo prostor za bolj premišljene in sočutne odzive.

1. Prepoznajmo trenutke, ko nas prevzame preteklost: Izrazit čustveni odziv na manj pomembno situacijo - npr. otrok je pozabil nalogo, nasprotoval ali pokazal čustva, ki jih sami težko prenašamo, je pogosto znak, da se je nekaj v nas prebudilo, aktiviralo. Vprašamo se lahko: Ali se odzivam na svojega otroka, ali na nekaj iz svoje preteklosti, kar se je zdaj prebudilo?

To razlikovanje je pomembno, saj nam omogoča, da ne projiciramo svojih preteklih ran na otroka.

2. Zavedanje notranjega dialoga: Naši odzivi so pogosto prepleteni s sporočili iz preteklosti - s tem, kar so nam govorili starši ali druge pomembne osebe. Če opazimo, da se v nas pogosto pojavlja kritični glas (Vedno moraš vse narediti prav. ali Ne bodi preveč čustven.), se lahko ustavimo in preverimo, ali res govorimo iz sebe ali iz nečesa, kar smo ponotranjili kot otroci.

3. Dovolimo si občutiti in hkrati izbrati drugačen odziv: Ključna razlika med našo odraslostjo in otroštvom je ta, da imamo danes izbiro. Lahko občutimo jezo, nemoč ali žalost, a se zavestno odločimo, kako bomo delovali. Ni treba, da čustva vodijo naše reakcije. Ta zavestna izbira je prostor, kjer kot starši prekinemo prenos starih vzorcev na svoje otroke.

4. Odrasla odgovornost za lastne rane: Naš otrok ni odgovoren za to, da zaceli bolečine našega otroštva. Ko ugotovimo, da nas določena vedenja močno sprožajo, je to priložnost za osebno rast – s pogovorom, refleksijo ali po potrebi strokovno pomočjo. S tem ne le zaščitimo otroka pred nepotrebnimi bremeni, ampak tudi krepimo svoj občutek notranje svobode.

5. Sočutje do sebe kot ključna praksa: Ko prepoznamo, da smo se odzvali preveč impulzivno ali da nismo ravnali, kot bi si želeli, je pomembno, da si ne očitamo, temveč se učimo iz izkušenj. Starševstvo je pot, ne projekt popolnosti. Sprejemanje lastnih omejitev nas naredi bolj človeške in hkrati bolj povezane z otrokom.

Viri: Motherly / Psychology Today