Ko postane otrokova sreča glavno merilo uspešnega starševstva

Mnogi starši si iskreno želijo, da bi njihov otrok odraščal drugače, kot so morda odraščali sami. Želijo si, da bi bil slišan, razumljen, varen in srečen. V ozadju tega je pogosto zelo lepa in pomembna namera: prekiniti boleče vzorce, ustvariti bolj topel odnos in otroku ponuditi nekaj, česar sami morda niso imeli. 

A v sodobnem starševstvu se ob tem pojavlja tudi subtilen premik. Otrokova sreča postopoma postane ne le pomembna, ampak skoraj glavno merilo tega, ali smo "dober" starš. In ko se to zgodi, začne vsaka otrokova stiska, frustracija ali nezadovoljstvo delovati kot dokaz, da smo nekaj naredili narobe. Starševstvo tako počasi postane projekt preprečevanja neprijetnih občutkov.

"Otrok ne potrebuje starša, ki bo odstranil vsako frustracijo, temveč starša, ki ob frustraciji ostane prisoten."

Današnja kultura staršem pogosto posredno sporoča, da je dobro otroštvo predvsem srečno otroštvo. Na družbenih omrežjih in vsakodnevnih sporočilih je veliko poudarka na reguliranosti, povezanosti, vrednotenju in čustveni prisotnosti. Vse to je pomembno, a problem nastane, ko se izgubi prostor za nekaj povsem naravnega - da je otroštvo tudi frustrirajoče, naporno, dolgočasno, nepopolno in včasih boleče. Otrok ne more odraščati brez razočaranj, konfliktov, občutkov zavrnitve ali trenutkov žalosti. Gre za normalen del razvoja in soočanja z realnostjo. Ko starši začnejo vsako otrokovo neprijetno čustvo doživljati kot svojo napako, pa se odnos do stiske spremeni.

Ena najtežjih nalog starševstva je prav sposobnost ostati ob otroku tudi takrat, ko mu je težko, brez potrebe, da občutek takoj umirimo. A mnogi starši danes ob otrokovi stiski doživijo zelo intenzivno notranjo aktivacijo. Otrokov jok, razočaranje ali jeza ne sprožijo le skrbi za otroka, temveč tudi občutek lastne neuspešnosti, krivde ali nemoči. Takrat se lahko zgodi, da starš ne reagira več predvsem na otrokovo potrebo, ampak na lastno nelagodje ob tem, da otrok ni srečen.

To pogosto vodi v hitro popuščanje mejam, pretirano razlaganje, stalno pomirjanje, odstranjevanje frustracij ali občutek, da moramo otroka ves čas "ohranjati zadovoljnega". A otrok za zdrav razvoj ne potrebuje življenja brez frustracije. Potrebuje odraslega, ki mu pomaga frustracijo postopoma zdržati.

Psihološka varnost ne pomeni stalne sreče, temveč pomeni občutek, da otrok lahko doživlja različna čustva, ne da bi ob tem izgubil odnos, podporo ali občutek vrednosti. Otrok, ki nikoli ne doživi omejitve, razočaranja ali neprijetnega občutka, ne razvija nujno večje stabilnosti, temveč pogosteje manjšo toleranco za realnost, kjer stvari niso vedno po njegovo. Ko starši začnejo razumeti, da otrokova žalost ali jeza nista avtomatsko znak škode, se pogosto zmanjša tudi potreba po nenehnem "popravljanju" otrokovega počutja.

Če otrok doživlja, da odrasli ob vsakem njegovem nelagodju postanejo preplavljeni, anksiozni, panični ali začnejo takoj odstranjevati problem, lahko postopoma razvije občutek, da so neprijetna čustva nevarna, nezaželjena ali nevzdržna. S tem nehote izgublja pomembno razvojno izkušnjo: da lahko občutki pridejo, trajajo in minejo. Prav skozi ustrezno podporo ob frustraciji otrok razvija čustveno regulacijo, potrpežljivost, frustracijsko toleranco, občutek notranje stabilnosti, sposobnost soočanja z realnostjo. Pri tem ne gre za hladno ali strogo starševstvo, temveč prisotnost ob čustvih, brez potrebe, da jih takoj izbrišemo.

Paradoks sodobnega starševstva je, da lahko pretirana osredotočenost na otrokovo srečo pri otroku ustvari dodaten pritisk. Če otrok začuti, da njegovo slabo počutje starše močno destabilizira, lahko začne svoja čustva skrivati ali pa razvije občutek, da mora biti "v redu", da zaščiti odnos. Nekateri otroci zato postanejo pretirano prilagojeni, drugi pa začnejo vse težje prenašati frustracijo, ker zanjo nikoli ni bilo dovolj prostora. V obeh primerih otrok izgublja stik z zelo pomembno izkušnjo: da so tudi neprijetni občutki normalen del življenja.

Morda je ena najpomembnejših razbremenitev starševstva prav spoznanje, da otrokova stiska sama po sebi še ne pomeni škode. Otroci potrebujejo odnos, kjer njihova čustva niso prevelika za odraslega. In prav v trenutkih, ko otrok joka, se jezi, je razočaran ali žalosten, odrasli pa ob tem ostane miren, topel in dovolj stabilen, se pogosto gradijo najpomembnejši temelji psihološke odpornosti.

Viri: Zero to Three / Parenting Counts