Ko otrok izgubi sorojenca: kako mu kot starši lahko stojimo ob strani

Otroci smrti ne doživljajo enako kot odrasli, pač pa je njihovo razumevanje izgube tesno povezano z razvojno stopnjo. Mlajši otroci smrti ne razumejo kot dokončne in mislijo, da se bo sorojenec vrnil. Šolarji že razumejo trajnost smrti, a pogosto še ne razumejo njenih vzrokov in lahko razvijejo občutke krivde ali strahu. Najstniki izgubo doživljajo globoko, a se pogosto zaprejo vase, saj ne želijo dodatno obremenjevati staršev ali se bojijo lastne ranljivosti.

Skupno vsem starostnim obdobjem je to, da otrokova žalost ni linearna. Otrok lahko v enem trenutku joka, v naslednjem pa se igra. Ne gre za zanikanje, temveč način, kako otroški živčni sistem dozira bolečino.

Sorojenec je prvi prijatelj, tekmec, zaveznik in del vsakodnevne rutine. Z njegovo smrtjo otrok ne izgubi le pomembne osebe, temveč tudi skupne rituale, spomine, doživetja ter predstavo o prihodnosti. Ob tem se lahko pojavijo čustva, kot so žalost, jeza, krivda ali strah. Ta čustva lahko otroka zmedejo ali se jih celo sramuje, še posebej, če okolica pričakuje le žalost. Pomembno je, da starši otroku pomagajo razumeti, da so vsa čustva del normalnega procesa žalovanja.

V želji, da bi otroka zaščitili pred stisko ali neprijetnimi čustvi, se starši včasih izogibajo pogovorom o smrti ali umrlem sorojencu. A tišina pogosto povzroči več stiske kot resnica. Otrok v odsotnosti informacij zapolni praznino s svojo domišljijo, ki je lahko bolj strašljiva od dejanskega dogajanja. Otrok potrebuje jasne, starosti primerne razlage, ponavljajoče odgovore na ista vprašanja in dovoljenje, da o umrlem sorojencu govori brez občutka, da bo s tem prizadel starše. Pogovor o smrti ne poglablja bolečine, temveč jo umešča v odnos.

Otrok potrebuje odraslega, ki je avtentičen, čustveno dosegljiv in prisoten. To med drugim pomeni, da si starši dovolijo pokazati žalost, ne da bi otroka s tem obremenjevali. Ko otrok vidi, da je žalost deljena in da jo je mogoče nositi skupaj, dobi izkušnjo čustvene varnosti. Pomembno je tudi, da starši ne skušajo popravljati ali pospeševati njegovega žalovanja, saj vsak otrok žaluje v svojem ritmu. Poskusi, da bi otroka razveselili ali preusmerili, lahko nehote dajo sporočilo, da njegova bolečina ni zaželena.

Otrok, ki izgubi sorojenca, ne potrebuje staršev, ki so vedno močni in zbrani. Potrebuje starše, ki so prisotni, iskreni in čustveno dostopni. Dovoljenje za žalost, pogovor in tišino ustvarja prostor, v katerem se bolečina lahko postopoma preoblikuje v spomin, ki ga je mogoče nositi.

Otroci žalost pogosto izražajo skozi vedenje. Pojavijo se lahko regresije, telesne bolečine, težave s spanjem, izbruhi jeze ali umiki v osamo. Takšna vedenja so poskus regulacije močnih čustev, ki jih otrok ne zna drugače izraziti. Ko se starši na ta vedenja odzovejo z razumevanjem, otroku sporočajo, da so njegova čustva sprejemljiva in obvladljiva.

Za otroka je pomembno, da umrli sorojenec ostane del družinske zgodbe. Spominjanje, pogovori, rituali ali simbolna dejanja pomagajo otroku ohranjati občutek povezanosti. Pomembno je, da se o umrlem govori tudi v vsakdanjih trenutkih, ne le ob obletnicah ali posebnih priložnostih. S tem otrok dobi sporočilo, da ljubezen ne izgine s smrtjo in da odnos lahko obstaja tudi v spominu.

Žalovanje nima časovnice, a obstajajo znaki, ki kažejo, da otrok morda potrebuje dodatno podporo. Dolgotrajna čustvena otopelost, izraziti strahovi, vztrajna regresija in močna vedenjska odstopanja so signali, da je smiselno poiskati strokovno pomoč.

Viri: CompassionateFriends / Pediatrics