Kako podpreti starše po izgubi otroka: kaj reči, kdaj molčati in kam po pomoč

Najgloblja stiska staršev ob izgubi je občutek, da smrt njihovega otroka ni zares prepoznana. Prav zato lahko "tolažbe", izrečene z dobrimi nameni, še bolj bolijo – ne zato, ker bi bili starši "preobčutljivi", temveč zato, ker lahko takšne izjave zvenijo kot zanikanje obstoja njihovega otroka, je pojasnila mag. psihologije Tina Pongračič iz Porodnišnice Ljubljana. "Starši z izgubo ne izgubijo le otroka, temveč tudi sanje, predstave o prihodnosti ter svojo identiteto mame in očeta. Ko okolica zmanjša izgubo, rekoč: "Saj bosta še imela drugega otroka" ali "Bolje zdaj kot kasneje", starši doživijo dodatno bolečino, saj imajo občutek, da se zanika pomen in obstoj njihovega otroka," je obrazložila.

S psihoterapevtskega vidika je ključno nekaj zelo preprostega, a pogosto najtežjega: priznanje izgube. "Žalovanje se ne razreši z molkom ali izogibanjem, temveč s priznanjem izgube," je poudarila sogovornica. Zdravo predelovanje se začne, ko je bolečina poimenovana in čustveno dopuščena.

Staršem je treba omogočiti možnost slovesa ter varen prostor za izražanje žalosti, jeze ali praznine, da čustev ne potlačijo, temveč jih postopoma predelajo in preoblikujejo. Ko so čustva sprejeta in niso presojena, je tveganje za zapleteno ali dolgotrajno žalovanje manjše. Največjo oporo predstavlja sočutna prisotnost in poslušanje brez nasvetov. Še zlasti ob obletnicah, praznikih ali ob vrnitvi na delo je pomembno spoštovati meje staršev in včasih zadostuje že iskren stavek: "Žal mi je za vašo izgubo."

"Po izgubi sta zelo pogosta krivda in samoočitanje. Starši se pogosto sprašujejo, zakaj se je izguba zgodila prav njim. Mamice velikokrat krivijo sebe in svoje telo, saj imajo občutek, da so razočarale otroka, partnerja ali družino, očetje se lahko obremenijo z mislijo, da niso mogli zaščititi otroka ali partnerke," opaža sogovornica.

Iskanje krivca se pogosto kaže v ponavljajočih se mislih: "Če bi ravnala drugače ...", "Moje telo je odpovedalo", "Kriv/a sem jaz". Starši začnejo analizirati vsak korak, navado, odločitev. Ob srečevanju z nosečnicami ali novorojenčki se lahko pojavijo jeza, zavist, tudi nevoščljivost in nato še krivda. Pogosta je krivda ob trenutkih, ko se starši kljub izgubi počutijo malo bolje ali znova najdejo drobne radosti v življenju.

"Iskanje krivca je del procesa žalovanja – poskus, da bi dali smisel nečemu, kar je v resnici neobvladljivo," je poudarila psihologinja. Zato je pomembno, da starši prepoznajo misli krivde kot misli, ne kot dejstva, ter si dovolijo sočutje do sebe. Pomaga lahko pogovor s strokovnjakom ali z drugimi starši s podobno izkušnjo, pa tudi zavestno notranje sporočilo: "Naredil/a sem najbolje, kot sem lahko v danih okoliščinah." Pomembno je tudi zavedanje, da "postopno vračanje v vsakdanje življenje ne pomeni, da so starši otroka pozabili, temveč da so se naučili živeti z izgubo".

Starši velikokrat različno žalujejo, kar je povsem naravno. "Mamice se na otroka običajno navežejo že med nosečnostjo, zato izgubo doživljajo intenzivneje in o njej pogosteje govorijo. Očetje se včasih umaknejo v delo ali dejavnosti ter redkeje delijo čustva. Različni načini žalovanja lahko v partnerstvu vodijo v nesporazume: eden ima občutek, da drugi preveč vztraja v bolečini, drugi pa, da je otrok že pozabljen," je razložila sogovornica.

Poudarila je, da "razlike v žalovanju niso znak oddaljevanja, temveč izraz različnih strategij spoprijemanja z izgubo. Ključno je, da partnerja verjameta, da oba trpita, četudi to različno izražata, in da si dovolita različne potrebe – bližino ali prostor, pogovor ali tišino. Pomembno je, da se lahko pogovarjata o svojih občutkih, pričakovanjih in strahovih brez popravljanja ali prepričevanja drug drugega."

Očetje so po izgubi otroka pogosto spregledani; pozornost okolice gre večinoma k materi, od očeta pa se pričakuje, da bo "močan, zbran, opora družini". Čeprav otrokovo smrt včasih doživljajo drugače, jih izguba lahko globoko prizadene. Pogosto se soočajo z nemočjo, ne vedoč, kako pomagati partnerki, hkrati pa nimajo prostora za izražanje svoje bolečine.

Stiska očetov je lahko tiha in navzven manj opazna: umik vase, pretirana zaposlenost, razdražljivost, telesne težave ali čustvena otopelost. Ker jih okolica redko vpraša, kako so, lahko žalost potisnejo v ozadje in prevzamejo vlogo "močnega", kar poglobi dolgoročno notranjo stisko, zaznava psihologinja.

A "za očete je pomembno, da si dovolijo žalovati na svoj način, četudi ne vključuje solz ali pogostega govorjenja. Zdrav način izražanja izgube pomeni prepoznati, da niso le opora partnerki, temveč tudi sami žalujoči očetje." Nekaterim pomaga pogovor s partnerko, drugim s prijateljem, tretjim podporna skupina ali individualna terapija. Bistveno je, da imajo prostor, kjer jim ni treba igrati vloge moči.

Strokovno pomoč je smiselno poiskati takrat, ko bolečina po izgubi ne popušča in začne pomembno vplivati na vsakdanje delovanje, odnose ali doživljanje sebe. Znaki, da je potrebna dodatna podpora, so lahko dolgotrajna in zelo intenzivna žalost brez občutka olajšanja, huda tesnoba, panični napadi, depresivno razpoloženje, občutki brezupa, izrazit umik iz odnosov ali misli o samopoškodovanju. Strokovna pomoč je priporočljiva tudi, ko izguba močno obremeni partnerski odnos ali ko se starši s svojo bolečino počutijo povsem sami.

Po podporo lahko gredo starši skupaj ali vsak posebej. "Iskanje pomoči ne pomeni, da starši ne zmorejo, temveč da si dovolijo oporo v procesu, ki je izjemno zahteven," je poudarila psihologinja. Psihoterapija, svetovanje ali podporna skupina lahko ponudijo varen prostor, kjer je žalost lahko izrečena, slišana in razumljena, brez pritiska, da bi morala izginiti. Podpora lahko zmanjša tveganje za zapleteno ali dolgotrajno žalovanje in pomaga pri postopnem vnovičnem vzpostavljanju notranjega ravnovesja.

Marsikomu pomaga, da ni sam v izkušnji in da govori z ljudmi, ki razumejo. Če starši ne vedo, kje začeti, je pogosto najlažje pri osebnem zdravniku ali ginekologu, ki lahko uredita usmeritev ali napotitev h kliničnemu psihologu. Pomoč je na voljo v psiholoških ambulantah v zdravstvenih domovih, v Psihološki ambulanti v Porodnišnici Ljubljana, v Centrih za duševno zdravje odraslih ter pri zasebnih psihoterapevtih in svetovalcih, specializiranih za perinatalno izgubo. Starši se lahko obrnejo tudi na Hospic Slovenije, Društvo Solzice, podporne skupine za starše po izgubi ter spletne skupnosti.

Po izgubi je zelo pogost strah pred ponovitvijo. Nekateri pari odlašajo z novo nosečnostjo, drugi vanjo pohitijo, včasih tudi zaradi pričakovanj in pritiskov okolice ali strahu, da morda nikoli ne bodo imeli otroka. Psihologinja je izpostavila, da je pomembno, da si par vzame čas za žalovanje in predelavo čustev ter da je odločitev za naprej skupna in ne temelji zgolj na strahu ali pritisku okolice.

Nosečnost po izgubi je pogosto prežeta z negotovostjo in tesnobo, namesto z veseljem. Včasih se starši čustveno oddaljijo od nosečnosti, da bi se zavarovali pred morebitno bolečino. Pojavi se lahko tudi krivda, ker do novega otroka ne čutijo enake bližine ali ker se bojijo, da bi z navezanjem izdali umrlega otroka. Pomembno pa je vedeti, da so tovrstni občutki normalen del procesa in ne pomenijo pomanjkanja ljubezni, je poudarila sogovornica.

V težkih trenutkih lahko pomaga misel, da je prostor za oba občutka: "Upanje in žalovanje se ne izključujeta." Pozitivno razmišljanje ne pomeni zanikanja bolečine, strahu in žalosti, temveč zmožnost reči: "Strah me je – in kljub temu grem naprej, korak za korakom." Žalovanje nima stroge časovnice. "Ne izgine, temveč se sčasoma preoblikuje," je pojasnila sogovornica. Dodala je, da lahko pri perinatalni izgubi žalovanje pogosto traja od treh do šest mesecev, včasih tudi dlje. Veliko staršev po njenih izkušnjah sčasoma najde način, kako živeti polno življenje, "v katerem ima izgubljeni otrok svoje posebno in nenadomestljivo mesto".

Izguba otroka – ne glede na teden nosečnosti ali dolžino življenja – je resnična izguba, ki pusti globoko sled. Bolečine ni mogoče odvzeti z besedami ali dejanji, se pa starši lažje soočijo z njo, če spregovorijo med seboj in po potrebi poiščejo dodatno oporo pri bližnjih, ginekologu, babici, psihologu ali v skupini staršev s podobno izkušnjo. Pripovedovanje zgodbe o izgubi in ohranjanje spomina na otroka sta pomembna procesa žalovanja, ki ne preprečujeta novega upanja, temveč ga sčasoma omogočata. Žalujoči starši ne potrebujejo popravljanja, temveč priznanje, sočutje in čas. Bližnji lahko z razumevanjem, prisotnostjo in konkretno pomočjo olajšajo pot skozi žalost, družba pa lahko največ stori že, če pred bolečino ne beži, temveč jo spoštuje.