Bibaleze.si

Kako neizrečene stiske staršev zaznamujejo otroka za vse življenje

L.G.M.
Družina in odnosi 0
17. 11. 2026 04.00

Otroci kot majhni radarji takoj zaznajo vsako neizrečeno napetost. Ob kronično nezadovoljnih starših razvijejo obrambne mehanizme, ki jim pomagajo preživeti otroštvo, v odraslosti pa postanejo nevidno breme v partnerskih odnosih in starševstvu.

Poporodna depresija
Izberite Bibaleze.si za svoj prednostni vir na Google.

Veliko staršev verjame, da lahko svojo osebno nesrečo ali nezadovoljstvo v zakonu pred otroki skrijejo za vsakodnevnimi opravili. A razvojna psihologija kaže drugače.

Po ugotovitvah psihoterapevtke Kaytee Gillis, strokovnjakinje za medgeneracijske travme, odraščanje v okolju starševske potrtosti pri otroku ustvari stalno stanje pripravljenosti. Namesto brezskrbni igri otrok svojo energijo posveča opazovanju in prilagajanju okolici, v odraslosti pa se ti mehanizmi preoblečejo v navade, ki jih pogosto zamenjamo za značajske lastnosti.

1. Notranji "čustveni barometer", ki se nikoli ne izklopi

Odrasli, ki so doma "hodili po jajcih", da ne bi še dodatno obremenili nesrečnih staršev, imajo izjemno izostren čut za razpoloženje drugih. Takoj opazijo spremembo tona glasu ali težak vzdih. Če je partner tiho ali sodelavec slabe volje, se v njih sproži avtomatski občutek krivde ("Kaj sem naredil narobe?") in takojšnja potreba, da tujo slabo voljo "popravijo".

Kadar otrok odrašča ob čustveno nedostopnih starših, ponotranji prepričanje, da si mora ljubezen prislužiti s pridnostjo in ugajanjem.
Kadar otrok odrašča ob čustveno nedostopnih starših, ponotranji prepričanje, da si mora ljubezen prislužiti s pridnostjo in ugajanjem. FOTO: Adobe Stock

2. Pozabljanje na vprašanje: "Ali je meni sploh prijetno?"

Kadar otrok odrašča ob čustveno nedostopnih starših, ponotranji prepričanje, da si mora ljubezen prislužiti s pridnostjo in ugajanjem. Kot izpostavlja ameriški portal YourTango, se ti ljudje v novih odnosih skoraj izključno sprašujejo: "Ali sem jim všeč?", pri tem pa popolnoma pozabijo preveriti pri sebi: "Ali so ti ljudje sploh všeč meni?"

 

3. Zmanjševanje lastnih težav in zavračanje sočutja

V družinah, kjer so starši polni lastnih kriz, otrok hitro dojame, da za njegove stiske ni prostora. V odrasli dobi ti posamezniki zato težko prosijo za pomoč, svoje težave pa pomanjšujejo s stavki, kot sta "Saj ni tako hudo" ali "Drugi imajo večje probleme". Iskrena skrb bližnjih v njih pogosto sproži nelagodje, saj niso navajeni, da so njihove potrebe enako pomembne.

V družinah, kjer so starši polni lastnih kriz, otrok hitro dojame, da za njegove stiske ni prostora. V odrasli dobi ti posamezniki zato težko prosijo za pomoč.
V družinah, kjer so starši polni lastnih kriz, otrok hitro dojame, da za njegove stiske ni prostora. V odrasli dobi ti posamezniki zato težko prosijo za pomoč.FOTO: Shutterstock

4. Kronični občutek, da so v nečem "krivi"

Klinična psihologinja dr. Lindsay Gibson, avtorica knjige Odrasli otroci čustveno nezrelih staršev, pojasnjuje, da otroci zaradi svojega načina razmišljanja pogosto verjamejo, da so sami vzrok za starševsko nesrečo. Odrasla oseba zato živi s tihim občutkom tesnobe, da je nekaj zagrešila. Če prijatelj ne odgovori takoj na sporočilo, takoj pomisli, da je odnosa konec.

5. Prezgodnja odraslost in vloga "reševalca"

Številni otroci nesrečnih staršev že zelo zgodaj postanejo tisti, ki tolažijo starše ali skrbijo za mir doma. Okolica jih hvali, kako "zreli" so, a za tem se skriva izguba otroštva. V odraslosti pogosto postanejo steber za vse okoli sebe, počitek jim vzbuja slabo vest, v partnerstvu pa nezavedno izbirajo ljudi, ki jih je treba "reševati".

6. Zadovoljiti se z drobtinicami pozornosti

Kadar v otroštvu nismo deležni tople čustvene odzivnosti, možgani "znano" zamenjajo za "varno". Po ugotovitvah psihologov iz centra Cova Psychology se odrasli iz takšnih okolij v odnosih pogosto zadovoljijo z minimumom – hvaležni so že, če partner ni konflikten, medtem ko njihove resnične čustvene potrebe ostajajo neizpolnjene.

Kako prekiniti ta krog, ko postanemo starši sami?

Zavedanje teh vzorcev ni namenjeno obtoževanju staršev, ki so pogosto ravnali najbolje, kot so v danem trenutku zmogli. Ključno pa je, da jih prepoznamo, preden jih nezavedno predamo naprej:
- Ločite svoja čustva od čustev drugih: Ko začutite napetost v prostoru, se vprašajte: "Ali je to res moja odgovornost ali gre za razpoloženje druge osebe, ki ga ni treba reševati meni?"
- Vadite postavljanje meja: Reči "Danes ne zmorem" ni sebičnost, temveč zgled otrokom, da ima vsak človek pravico do lastnih potreb.
- Bodite iskreni glede počutja: Namesto da pred otroki skrivate slabo voljo in izžarevate napetost, jim preprosto povejte: "Danes sem utrujen in potrebujem nekaj minut miru, ampak to nima nobene zveze s tabo." S tem otroka razbremenite krivde.

Viri: Index.hr, Gibson, L. C, YourTango, Cova Psychology

UI Del vsebine je ustvarjen s pomočjo generativne umetne inteligence.
Naslednji članek
Očkov kotiček

Kakšna je vloga partnerja pri porodu?

Komentarji (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 2077