Kaj storiti, ko otrok zakriči "sovražim te"?

Težka in ponižujoča besedna zveza "sovražim te" je veliko bolj pogosta, kot bi si morda mislili. To pa še ne pomeni, da nas naš otrok zares sovraži. Poskusimo se spomniti svojih misli, ko smo bili še mladi. Kako smo se odzvali, ko so nam prepovedali našo najljubšo risanko ali poznejši prihod domov? Smo tudi sami kdaj svojim staršem rekli nekaj, česar nismo zares mislili?

Neprijetne besede pogosto izražajo ljubezen, prežeto z občutkom krivice in nerazumevanja. V takšnih primerih gre za impulziven odziv, poln frustracije, jeze ali izgube nadzora nad določeno situacijo.

Ko se otrok znajde v situaciji, ki je ne more in ne zna obvladati, mu takšne besede vzbudijo občutek moči in hitro se lahko navdušijo nad njihovim učinkom. Zato mora biti odziv staršev čim mirnejši in prežet z ljubeznijo. Odziv pa je v veliki meri odvisen tudi od starosti našega otroka. Je to malček, ki besedo le kopira od prijatelja, ali že razumevajoč najstnik.

Ko otroku nekaj prepovemo z znano besedo ne, ga to pogosto pripelje do zelo močnega negativnega čustva – jeze. Če je otrok že slišal besedno zvezo "sovražim te", je zdaj čas, da jo uporabi in tako izrazi svojo frustracijo. Pri mlajših otrocih, do 3. leta starosti, naj bo naš odziv čim bolj umirjen. Pri tej starosti otroci še ne natančno razumejo pomena izrečenih besed in tega, kako močno lahko prizadenejo odraslo osebo.

Za razliko od malčkov, ki bolečo besedno zvezo sovraštva izrečejo impulzivno, jo predšolski otrok pogosto izreče z namenom, da starša prizadene. To stori kot odziv na to, da mu starši odvzamejo ugodnost. Lahko se zgodi ob prepovedi risank pred spanjem ali ob strogo določeni uri za odhod v posteljo. Na otroški "sovražim te" se odzovemo s prijaznim in mirnim tonom: "No, jaz te imam pa zelo rad/-a, a še vedno je čas za posteljo." Miren odziv je veliko lažji, ko vemo, kaj stoji za njihovimi besedami.

Šoloobvezni otroci lahko uporabijo "sovražim te" kot sprožilec reakcij svojih staršev in kot odgovor na ves nadzor, ki ga imajo odrasli nad njihovim življenjem. Te besede so pogosto splošen izraz mnogih stvari, ki jih v tistem trenutku "sovražijo". To so lahko domače naloge, gospodinjska opravila, umivanje zob, ritem spanja ali prepoved uporabe zaslonov. Ko otrok z leti postaja verbalno spretnejši, se je smiselno pogovoriti o načinu izražanja čustev in intenzivnih občutkih. "Kako težka beseda je to - sovražim te! Ko jo izrečeš, začutim veliko tvoje jeze. Mi lahko poveš kaj več o tem, kaj te je razjezilo?"

Včasih so otroci jezni na starše zaradi ločitve, premalo skupnega časa, tekmovanja v uporabi mobilnih telefonov ali prevelikega nadzora. Včasih pa se želijo maščevati, kar se lahko pokaže kot izbruh sovražnih besed, v resnici pa želijo zakričati nekaj povsem drugega. Pomembno je, da starši otroku ponudijo možnost ovrednotenja svojih čustev. Prav tako je pomembno, da ga naučijo uravnavanja tega, kar čuti. Jeza ni enako sovraštvo. Jeza je lahko koristna, če jo znamo izraziti na primeren način, saj lahko tako prinese želeno spremembo.

Zelo dobro se pomena težkih besed zavedajo najstniki. Uporabijo jih, ko želijo doseči močan učinek. Prednost zgovornejših otrok je v tem, da v izbruhu povedo točno tisto, kar jih moti. Zato je še posebej pomembno prisluhniti besedam, ki sledijo "sovražim te". Morda bo naš najstnik izrazil, da mu nikoli ne pustimo početi zabavnih stvari, ali se bo jezno spraševal, zakaj nam gredo njegovi prijatelji na živce. To so pomembna sporočila, ki nudijo kontekst in pokažejo, da ne gre za pravo sovraštvo. Ob odzivu imejmo v mislih, da z razburjenim mladostnikom najlažje vzpostavimo stik, ko uporabimo le malo besed in veliko umirjene bližine.

Otrokov boleči krik je treba dojeti kot znak, da so čustva prevelika za besede. Če znamo ta trenutek prepoznati kot priložnost za stik in ne kot osebno žalitev, lahko ostanemo mirni in sočutni ter hkrati postavimo jasne meje. Prav v takšnih trenutkih otrok najbolj potrebuje zrelo odraslo osebo, ki vzdrži njegovo jezo in mu pokaže, da so vsa čustva dovoljena, nespoštljivo vedenje pa ne. Ko namesto kaznovanja izberemo poslušanje, poimenovanje občutkov ter varen pogovor, otroka učimo, kako se na zdrav način spoprijeti z razočaranjem in jezo.